Jose1 Cemi1 je v otroških letih slišal gospo Augusto pa Rialto ali teto Leticio, kadar so hotele umestiti kak dogodek v davnino in daljavo, kot bi govorile o Orplidu ali Atlantidi, ali kot so Grki periklejske dobe govorili o daljnem Samosu, omenjati reči, ki so se zgodile za emigracije ali doli v Jacksonvillu. Bil je obrazec, ki je budil družinsko predstavnost oziroma tisto stanje skrinje zaveze, odporne na čas, ki prevzame družino, tesno povezano enoto, kadar je prisiljena vreči sidro pod drugim obnebjem; ko tista družinska enota, obkoljena z raznotero drugostjo, ki se je dotikajo njihovi tuji pogledi, postane nekaj čarobnega. Pripovedi o Božičih v Jacksonvillu so bile pripoved o Božiču, enem edinem, nesrečnem, zamrzlem, strašnem, vendar pospremljenem s sijajnimi pobleski, nedoumljivimi prihodi, začaranimi poslasticami, tako da je vso družino zajela skrivnostna biblijska vročina, ko se je čutila oblegano po vseh svojih stolpih in branikih. A tudi v pričakovanju prihoda, dogodka, hladnega, blodečega opala s pisanim repom oznanil.