esen nam za dolge mesece odnese luč, zelenje, božajočo toploto sončnih žarkov in tisto noro veselje, ki nas zaobjame spomladi, ko se zavedamo, da narava rojeva, da se svet prebuja, da se živa bitja veselijo dolgih sončnih dni in radosti, ki jo novo življenje prinaša v še tako utrujene in zagrenjene misli. In čez vse poletne dni se svet veseli tega življenja, hiti v sončno jutro in tisoče pesmi se prepleta z zlatimi žarki. Jesen je drugačna. Čas se jeseni ustavi, misli so počasnejše, človek in žival iščeta varno zavetje, kamor bi se stisnila in kjer bi se zamislila v padajoče listje in tišino prihajajočega počitka. Jeseni si vsakdo želi, da bi prižgal ogenj in v tistih plamenih iskal svetlobo in toploto, ki jo tako pogreša. Odrasli in otroci prižigajo luči in svečke in majhne svetilke, da bi jim bilo pri srcu topleje in bi jih ne bilo strah prihajajoče teme. In onstran svetlih oken rumeni listje in tiho pada na trate, ki so še do pred nekaj tedni cvetele in dišale v tisočih barvah, polja samevajo ob pripravah na počitek in narava s svojimi bogatimi darovi zaključuje ciklus rojevanja. Jeseni se na policah trgovin, slednje so pravzaprav tiste, ki sodobnemu človeku kujejo čas, pojavijo sveče in pisani cvetovi pravih in umetnih krizan-