vselej. Jaz bom narekoval, ti pa piši. 'Draga gospa Froplinson – vam in vašemu možu se iz srca zahvaljujeva za ljubek koledar, ki sta nama ga poslala. Zelo lepo je, da sta se spomnila na naju.« »Tega pa res ne moreš napisati,« je dejala Janetta in odložila pero. »To vedno napišem in prav to mi napišejo drugi,« je ugovarjal Egbert. »Dvaindvajsetega sva jima nekaj poslala,« je rekla Janetta. »Preprosto morala sta se spomniti na naju. Temu se sploh nista mogla izogniti.« »Kaj sva jima poslala?« je turobno vprašal Egbert. »Označevalce kart za bridž,« je odgovorila Janetta. »V kartonasti škatli, na pokrovu katere je bilo zapisano nekaj nesmiselnega o tem, kako pikov kralj prinese kraljevsko bogastvo. V trenutku ko sem jo zagledala, sem si rekla: 'Froplinsonova' in vprašala prodajalca 'Koliko to stane?'. Ko je odvrnil, da je cena devet penijev, sem mu povedala naslov, mu potisnila v roke najino posetnico, plačala devet ali deset penijev za poštnino in se zahvalila nebesom. Njuna zahvala je bila precej manj iskrena in jima je očitno povzročila nekaj težav.« »Froplinsonova ne igrata bridža,« je rekel Egbert. »Človek se mora pretvarjati, da takšnih družbenih odklonov ne opazi,« je odvrnila Janetta. »To ne bi bilo vljudno. Poleg tega, ali sta se kaj potrudila, da bi izvedela, ali nama je Wordsworth všeč? Kar zadeva njiju, bi midva lahko trdovratno verjela, da se poezija začne in konča pri Johnu Masefieldu, zato bi naju vsak dan novi Wordswordovi izreki spravljali ob pamet.« »Dajva, napišiva že to zahvalno pismo,« je rekel Egbert. »Narekuj,« je rekla Janetta.