Čeprav je v primerjavi s tistimi, ki se mučijo z vsakoletnim senenim nahodom, število tistih, ki jih ogrožajo piki žuželk, zanemarljivo, je tovrstna alergija med najbolj nevarnimi. Pri nas zaradi nje vsako leto umre ena oseba, alergičnih pa je med 0,2 in 0,4 odstotka prebivalstva. Od skoraj milijon vrst žuželk alergične reakcije povzročajo le nekatere od njih. Običajno so to čebele, čmrlji, ose in sršeni. Na mestu pika nastane toksična reakcija: koža je otekla, boleča in rdeča. Pojavi se prav pri vseh ljudeh, vendar pri večini tudi hitro mine. Alergična reakcija je lahko lokalna (mesto pika je nekaj dni oteklo, potem pa oteklina sama po sebi mine) ali sistemska. Sistemsko delimo na štiri stopnje: pri prvi se pojavijo izpuščaji ali rdeče zaplate na koži. Pri drugi se izpuščajem pridružijo otekanje ustnic, slabost, bruhanje in driska, pri tretji pa še oteženo dihanje. Sledi padec tlaka, izguba zavesti in kolaps. Pomembno je, da pri vsakem piku čebele ali čmrlja izvlečemo želo, saj tako preprečimo sproščanje strupa, ki je v mešičku v želu. Za alergijo na pike žuželk je tudi značilno, da se pojavi, potem ko smo brez posebni težav že preživeli več pikov. Zato je zelo pomembno, da ob piku pravilno reagiramo. Ne vemo namreč, ali in kdaj smo »presegli« kvoto pikov, ki jih naše telo prenese brez težav. Osa ali sršen žela ne pustita v koži in lahko pičita večkrat, predvsem poleti in jeseni pa napadeta tudi, če nista ogrožena. Če pik sproži lokalno alergijsko reakcijo (oteklino), si pomagamo z hladnim obkladkom in kortikosteroidnim mazilom. Če oteklina narašča, zaužijemo tableto antihistaminika. Če se stanje še slabša, moramo takoj poiskati zdravniško pomoč.