Kače, in to skorajda brez izjeme, imajo pred človekom očitno prirojen strah in se, ko ga zaznajo, navadno hitro umaknejo. Kolikor te možnosti ni, se nekatere kače, npr. gad, zvijejo v klopčič in se naredijo mrtve - če pa jih vseeno primeš, lahko izločijo smrdeče snovi, katere smradu ne spereš kar tako. Klopotača ima ropotuljco na koncu repa, s katero opozori na svojo prisotnost, kobre npr. se dvignejo v »kobrin položaj« in udarjajo z repnim delom ob tla. Vseeno pa prihaja od kačjih ugrizov (ti se sicer nepravilno imenujejo »piki«), ki navadno nastanejo po nesreči; ko kdo stopi na kačo ipd. V Evropi je le manjše število strupenih kač - gadi in modras. Slednji velja za najbolj strupeno vrsto kač v Evropi. In če že imaš to nesrečo, da te ugrizne modras, se neprijeten dogodek navadno konča z rdečino okoli ugriznine, oteklino, slabostjo, ki traja od 3 do 14 dni - kar vse je odvisno od več dejavnikov: od količine strupov, velikosti in teže kače, kdaj je zadnjič uporabljala oz. izpraznila strup, od geografske lege in podnebja in, konec koncev, koga je ugriznila - bolnega ali zdravega, kako je ugriznjeni reagiral na to, in ali je bil odrasel ali otrok ter kam je bil ugriznjen. Vendar pa je smrtnih primerov v Evropi silno malo, celo manj kot zaradi pikov čebel, število pa se giblje pod 15 primerov na leto. Približno toliko jih je tudi v ZDA, kjer pa do ugrizov kač pride (posredno) pri lovu nanje ali pa pri »junaškem« ravnanju človeka s kačami. Večje število smrtnih žrtev zaradi ugrizov kač pa je v Burmi z 0,015 odstotka na celotno prebivalstvo in v Indiji z 0,005 %.