Sodoben blues, ki se itak sklicuje na obča mesta iz afroameriške urbane godbene zgodovine, ima po pravilu en sam velik primanjkljaj: noben, pa če se piše Clapton ali Ray Vaughan ali Mr. Lucky ali Ry Cooder, spisek je neskončno doooolg, nima glasu, ki bi premogel globino, "zrno", falzet, malo jokave norosti; nima prepričevalne sposobnosti, da gre hudičevo zares. Mar ni vedno šlo ravno za to pri bluesu in pri drugih (vseh?) muzikah, četudi so bili performerji z vsemi žavbami namazani nastopači. Tudi sodobni afroameriški blues revivalisti pri glasovnih padcih niso izjeme, da ne bo pomot. Stil se zadnjih dvajset, trideset let osredotoča na tehnično izvedbo, solo kitara zamenja glas, vzbuja občutenje, kjer glas zataji. Rockerska in folkniška značilnost. Repertoar je po pravilu poln poklonov. Naš sosed iz Italije, Lucky Gherghetta, torej ni kakšna izjema. Prikupen izdelek, ob katerem orto blues fen ne bo padel dol, pa vsaj na daleč priča, da pri sosedih bluzirajo v večjih količinah kakor tule; da jih "prislovična" muzikalnost, torej bogata godbeniška tradicija, vleče ven iz nerodnega povprečja. Luckyjev bend je klubski bend, ki svojo obrt pozna. Sicer še znosno gode "standarde", a na žalost, večna otroška bolezen občudovalcev "svojih herojev", preveč razvpite in zguncane za razvajenca: od BB Kinga do Sweet Home Chicago, kar je slaba usluga. Primerjava z "izvirniki" je še bolj kruta, razmik še bolj zoprn kakor pri drugih, ki strateško vešče brkljajo po "bluesovskih skritih" in izdajajo večjo skrito "vednost", "poznavalskost". Kak komad, celo kitarski solo pa je "kraljevski", "kingovski". Za pihalske aranžmaje velja reči kakšno svetlo in za iskren trud italobluesovcev iz soseščine. (iv)