Nomo je danes šesterica, ki prihaja iz Ann Arborja (država Michigan) in Chicaga. Bend je skupaj sedem let, kar je lahko malo ali pa veliko časa, odvisno od zornega kota; za naše prilike ogromno, za kompleksno plesno muziko pa niti ne. Glasbeniki se komajda približujejo tridesetim, so torej v pravih letih zorenja, mladostnega zagona, komponiranja, na poti, ko vse bolj »mojstrijo« inštrumentalne veščine in izrazno moč. Če je historična in oblikovna podlaga benda, a nič manj začetna fascinacija, afrobeat, kot ga je v polilogu s transatlantskimi formami zakoličil neprekosljivi Fela Kuti, so Nomo več kot trendovski posnemovalci ene najbolj pregnanih, kompleksnih glasbenih oblik zadnjih nekaj desetletij v svetu. Referenčno so na večkulturnem »domačem vrtu«, ki ga kultivirajo in negujejo – zvok orkestra Sun Raja, žmohtna poliritmija afriških in afroameriških bendov, jazzovski individualizem in instantna kreacija Johna Coltrana ali Milesa Davisa, izdelovanje ter uporaba lastnih elektronskih in akustičnih glasbil na način Harryja Partcha ali Moondoga, udarna rock senzibilnost. Njihovo rekomponiranje naštetega je iz albuma v album bolj koherentno, pihalski aranžmaji (in njihova prepredenost z navito ritemsko sekcijo dveh bobnarjev) vse bolj fluidni, odmikajo se od premočrnosti, ki je večna past takšnih bendov. Nadgrajevanje z eksperimentalnim zvočenjem, elektronsko obdelavo tona, z nekaj zankami je prostor, kamor se očitno naseljuje vse več ustvarjalne energije članov benda – pod taktirko vodje, saksofonista in izdelovalca glasbil Elliotta Bergmana. Očitni manko je še zmerom premajhna integracija vseh ravni, vztrajanje pri posamičnih komadih in ne na daljši formi, ki bi jih spretno povezovala v enoten, gost razgiban tok. Torej nekaj, kar je odlikovalo tako Kutija in Sun Raja kot kakšne The Art Ensemble of Chicago; kakopak brez igre na prvo žogo v slogu prevajanja sukanja muzike didžejev. Toda za to je potrebna celo zajetnejša kilometrina od »zgolj« sedmih let. Če bo bend vztrajal in ostal človeško skromen, tovariški, kot je – odzivi na koncerte so povsod imenitni –, potem se zna zgoditi, da bo michigansko-chicaški konec spet dal bend s koordinatami, ob katerih bo igralo srce in gibala misel.