Naj zamudniška letnica izida ne povzroči slabe volje. Rade volje popravljamo feler, spregled in presluh. V kratkem bo zunaj napovedani novi album Sharpove postave Terraplane. Toda že ta zadnji album je produktivno simptomatičen, spomladanski koncert prenovljene skupine, čigar okostje je tvoril repertoar z njega, pa je tudi dal misliti. In v kratkem se je v domačiji nanizalo preveč dogodkov, ki so se okitili s pridevnikom »bluesovski«. Med njimi vsaj čezvse udaren koncert bande izpod okrilja O-Nu Sound Little Axe alias Skipa McDonalda v klubu Orto in pa prvi bluesovski festival v Postojni. Sharp in Little Axe sta namreč na tisti strani glasbeniške o bluesu razmišljujoče osi, ki bluesa ne dojema kot skrepenele forme, vzorcev, harmonij, »nereferenčnega podajanja«, ampak jo ves čas širi z zgodovinskim zavedanjem, kaj je pomenila in kaj lahko še pomeni. Dobrodošli bluesovski festival je predstavljal ali starejše mačke zadnje še inventivne urbane (še črnske) generacije, ki se jim leta vendarle že poznajo (Louisiana Red), ali pa bluesovske folkije dveh branž, »revivaliste-avtentike« (David Evans) in akustične šarmerje nove sorte (Eric Bibb). Če je bil med vsemi naštetimi zares edini (redki so) presežek Litle Axe, Sharpov Terraplane ostaja produktivna zasedba zaradi eksperimentalne žilice, izpeljav iz udobja trde forme, pihalskih aranžmajev, novega aktualnega »bluesovsko soulovskega« stihoklepstva, manj zaradi prepričljivosti vokalistov Erica Mingusa in Deana Bowmana. Predvsem zaradi priznanega dolga kitaristu in tvorcu komadov skupin Howlina Wolfa, Hubertu Sumlinu. Sumlin je izvirnež, ki še vedno z izjemnim občutkom in dotikom splete nepredvidljivo, zunaj kodov, na nekaj komadih na plošči. In Terraplane je od začetnih tipanj izpred let, inštrumentalne veščine Sharpu nikdar ni manjkalo, postal bluesovski bend, ki napravi spodoben jamming. Značilno, klubski in bluesovski predalčkarji še vedno ne vedo, kam z njim, še manj jazzarji, ne rockerji, ne.... Svet je »urejen«, godbi in špilavcem ni za takšen red. (iv)