Izza kuhinjskih vrat, izza zavese iz zelena velurja, natakarica sliši pogovor, glasove pozna. Ve, da grdi starec, ki srka čorbo in čaka na porcijo piščančjih jeter, ugovarja tistemu z ribo, rekoč, da komandir policijske postaje ni idiot, ampak prevarant, ki igra na svojo karto. Kakšno karto, gospod polkovnik, on je bedak na papirju, se vmeša plešec z mesnimi kroglicami in s feferoni, toda tudi njemu starec razloži, da so Maxima (ona je že povsem na začetku vedela, o kom govorijo) pravkar hoteli odžagati, zato se je tako zagrizel v jamo, da bi postal junak in ga ne bi mogli vreči ven. Ubogi poročnik (žandarskega častnika pozna iz mesta) je čisto prehlajen in usta odpira le takrat, ko prosi za sol ali kruh. Tip s postrvjo, ki je preskočil predjed, je pa naročil dva poobedka, flancate s smetano in jabolka v zažganem sladkorju, razloži, da je treba na zvijače odgovarjati z zvijačami, in majorju predlaga, naj mu zagotovijo mesto komandirja lokalne policijske postaje, če bo nehal uganjati traparije, s katerimi je vse obnorel. Potem še dopolni, medtem ko sreba suho vino, da lahko le šefi z inšpektorata stvari uredijo tako, kot hočejo.