Drugače si ne morem razlagati dejstva, da si je dirigent En Shao zdaj že drugič izbral Mahlerja, pri čemer je bila tokratna interpretacija le za odtenek boljša od lanske izvedbe Pesmi o zemlji. Izvedba Četrte simfonije je tako premogla nekaj agogične spremenljivosti in v počasnem stavku celo duhovne vživetosti, vendar je bila kot celota vse premalo izdihana in skoncentrirana na številne detajle, ki se spogledujejo z duktusom komorne glasbe. Jasna dirigentova taktirka me je včasih opomnila tudi na to, da je morda usmerjena k varnemu vodenju orkestra po neravnih bregovih vendarle precej težke partiture. Pri tem je treba priznati, da se je tokrat zdela nekako »upehana« predvsem godalna sekcija, ki v občutenjskem in dinamičnem razslojevanju tretjega stavka ni dosegla pravih transformacij, temveč je razkrila zvočne »tankosti«. Nastop Mihaele Komočar v zadnjem stavku je bil soliden, a tudi nič več kot to. Njen nastop je deloval nekam preveč zastrto, pri čemer takšne odmaknjenosti ni smiselno povezovati z bolj odmaknjenim notranjim sporočilom pesmi. Tako je bil glas mestoma operno razprt, spet drugič pa vse preveč pasiven – morda izbrana partija niti ni bila primerna za specifike pevkinega glasu.