Wrecking Ball je tako drzna, nenavadna in osupljiva plošča, da tudi dobrih deset let po nastanku še vedno deluje enako sveže kot ob izidu. In ker jo je ustvarila umetnica zrelih let, ko večina drugih glasbenikov samo pazljivo reciklira nekdanje uspešnice, je še toliko bolj presenetljiva. Harrisova je za producenta plošče izbrala znanega kanadskega glasbenika in studijskega čarovnika Daniela Lanoisa, ki je pred tem že dokazal, kakšen mojster je, ko je snemal plošče s skupino U2, Petrom Gabrielom in Bobom Dylanom, in skupaj sta ustvarila atmosfersko, mračno glasbo z množico zvočnih učinkov, nad katerimi lebdi pevkin glas, ki ne prikriva na novo pridobljene rezkosti, vendar kljub temu očara morda bolj kot kdaj prej. Lanoisov veliki prispevek je nesporen, toda tudi izbor pesmi je enako nenavaden in se popolnoma prilega vzdušju plošče.