Pitagorejci so petico razglasili za simbol božanske poroke (hieros gamos), plodne združitve moškega in ženskega načela, v njej pa so videli tudi sveto znamenje, ki pomeni vez med zemljo in nebom, med človeškim in božanskim. V okviru pitagorejsko-platonske številčne mistike predstavlja petica težnjo k celovitosti in skladnosti ter je simbol stremljenja po vrnitvi v prvotno stanje popolnosti, ki ga skladno s Platonovim mitom poosebljajo androgini zlate dobe. Motiv harmonične skladnosti med moško in žensko naravo se samoumevno povezuje s poroko in ljubeznijo, ki združuje nasprotja. Zato ni nič nenavadnega, da je v antični kulturi petica sveto število boginje ljubezni, grške Afrodite oziroma rimske Venere. Z njo je povezan tudi pentagram ali peterokraka zvezda, ki je že v starih visokih kulturah veljala za močno varovalno znamenje, simbol sreče, duhovne harmonije in notranje moči. To notranjo moč so pozneje razlagali kot “peto prvino”, kvintesenco ali dušo človeka, ki naj bi bil torej ustvarjen iz petih in ne samo iz štirih prvin. Človeški lik v pentagramu je uveljavljeni simbol človeka kot mikrokozmosa, v katerem se zrcali makrokozmos, simbolizira pa tudi težnjo po harmoničnem ujemanju obeh svetov. Pitagorejsko-platonska tradicija je simbolično vsebino stanovitnega stremljenja k skladnosti in prvobitni popolnosti videla celo v zanimivi lastnosti petice, da se, pomnožena s katerimkoli lihim številom, ne spreminja in se redno ponavlja kot cifra na koncu zmnožka.