Do leta 1572 je bila upornost v glavnem omejena na zelo razsežni zemljiški gospostvi Sused – Stubica v Zagorju in Štatenberg na Štajerskem, ki ju je posedoval nasilni velikaš Franjo Tahy. Tamkajšnji podložniki so tedaj že oblikovali tajno vojaško organizirano puntarsko bratstvo in širili krog uporniško mislečih. V štajerskih predelih so se upornikom pod vodstvom Pavla Šterca pridružili tržani Radeč in Podsrede ter meščani Krškega. Skupaj so se v noči od 27. na 28. januar 1573 uprli kmetje s približno 50 gospostev (do 10.000 mož). Ob razpoznavnem znaku – petelinjem peresu – so se naglo zbrali na vnaprej sporočenih krajih ter se združili v večje bojne skupine. Vodja vseh je postal kočar in vinogradnik iz Hižakovca pri Dolnji Stubici Ambrož Gubec s puntarskim imenom Matija, pomagali pa so mu nekdanji vojak Ilija Gregori} – ta je prišel čez Sotlo z namenom razširiti upor na Štajerskem –, Kupini}, Pasanec ter Štajerca Šterc in Kukeč. Hoteli so pobiti gospodo in v Zagrebu ustanoviti cesarsko namestništvo. Sami bi nato pobirali davke in dajatve ter skrbeli za vojno krajino, odstranili bi župnike, izbrisali pokrajinske in državne meje – skratka razmišljali so o novem državnem ustroju brez sodelovanja plemstva in duhovščine. Vendar je tako hrvaško kot tudi štajersko in kranjsko plemstvo zelo hitro zbralo več oddelkov vojske, med katerimi so uskoki kot prvi že 5. februarja pri Krškem premagali kmete. V naslednjih treh bitkah je plemstvo upornike povsem razbilo – samo v zadnjem boju 9. februarja pri Dolnji Stubici jih je padlo do 3000. Gubca so čez nekaj dni v Zagrebu okronali z razbeljeno krono in ga razčetverili, z ostalimi pa še več mesecev obračunavali nezaslišano kruto.