Nočni borci se seveda pripeljejo zjutraj, glave so bolj težke. Vse je v znamenju svečanega prihoda v Santarem. Gremo opoldne, saj je svečani sprejem na obali in se držimo ure ki jo je Yoram dal županu in ostalim. Vidim da bo fešta, tu sta dve hostesi za Titanik, na ladjo pridrvijo možakarji z lokalnimi reklamnimi napisi in jih jadrno razvlečejo po bokih ladje. Ja, mediji bodo tu in na vsaki sliki ali posnetku prav pride biti zraven. Prihod je vse po planu, jadrnice in mladi veslači na kajakih spremijo Matrina da zleze do obale kjer je cvet politike do guvernerke države Para, župana in vseh mogočih ministrov. Precej ciljajo na ekoturizem, sprejem in press konferenca je v prijetnem lokalu kjer je tudi razstava lokalnih spominkov, reklame agencij ki vodijo turiste do zanimivih krajev in hotelov za turiste ki se že širijo tudi tukaj. Sprejem je zelo prisrčen, folklorna skupina ki nastopi seveda pisano oblečena, dekleta so prav šikane. Pogledujejo proti meni, okoli vratu imam oba aparata – za fotke in video. Prav prisrčno se mi nasmehnejo ko vidijo da jih gledam skozi objektiv. Ne maram sicer mahanj z roko ali pačenja saj taka slika ni uporabna. Zato jih včasih presenetim na daleč, nekatere se tudi sramežljivo skrivajo za kolegico. Za naše razmere bi sicer rekel da so 100 luštne, tu je namreč mešanica staršev nepopisna tako da vidiš obraze potomcev od Amazoncev pa do Japonskih oči. Tudi gledalcev se tare cela obala, petarde pokajo, dogodek za cel kraj. Zavežemo se ob pomolu, precej naroda zvedavo hodi gledat ladjo, Martin malo pozira za slike, tudi kakšen avtogram gre domov. Zvemo da smo vabljeni na kosilo, z avti nas spravijo do krasne restavracije brez sten. Mize so polne pladnjev, naberemo si ribjih jedi in zelenjave saj je samopostrežba. Tudi pivo pride, za mojim hrbtom pa je klasični južnoamariški roštilj in natakarji hodijo s tisti nabodali menjat meso. Dobim tud porcijo pečene svinjine, govedine in klobasic. Prav slastno je. Zabavam naši hostesi ki sta polg mene. Kar oči zavijejo ko si natrosim njihovih čilijev po mesu, menda so hudi. So. Malo piham ampak od Kitajske sem vsega hudega vajen, sečuanska varijanta je še bolj ubijalska. Možakar začne brenkati na kitaro, ko konča gre gor Martin in nekaj odbrenka. Huronski aplavz, še čaša piva in poslovimo se. Avto nas potegne do pomola, množica še vedno ogleduje ladjo in slika z mobiji in malimi digitalci. Za to mesto je naš prihod kar velik dogodek saj so kar par tisoč km od Sao Paula ali Ria. Popoldne se odpravimo z ladjo na plavanje. Res je. Plavanje za vse. Peljemo se kakšno uro daleč po reki ki je druge barve – bolj temna pa tudi vsaj malo se vidi skozi vodo. Pristanemo ob peščini ki se je ne bi sramoval noben Tahiti ali Mauricius. Krasna obala. Ker sem dremal med vožnjo se zbudim, stresem tudi Valterja ki poskuša nadoknaditi nočne ure in skočim direkt z ladje v vodo. Čudovito. Zlezem na breg. Če se lahko malce pohvalim, poziram za filmarje saj sem tukaj res skoraj kot Tom Hanks iz Castaway-a. Še posebej tu na pesku pod palmo. Počnemo še malo norčij z motornimo čolni, z Borutom jahava vsak na enem plovcu Titanika, Yoram nažiga Yamaho do konca. Letimo po valovih in prav simpatično je sedeti okobal na plovcu in z nogami po površini oponašati smučanje. Voda neusmiljeno škropi naokoli, drvimo par krogov. Z ladje vzamemo veliki napihnjen obroč ki ga ima John za snemalca kadar ga vlečejo za seboj. Kaj lepšega ! Zavežemo ga z vrvjo za čoln in Borut ter John sta prva za jahanje po valovih. Konča sa seveda vedno z slikovitim poskokom preko valov in padcem v vodo. Mateja poskusi in zaslišimo gromozansko tuljeneje, ne vem ali od strahu ali od užitka. Pri ženskah nikoli ne veš zakaj se derejo. Poležujem na pesku, čisti užitek. Ker sonce počasi začne padati proti obzorju, se pospravimo in vrnemo v mesto še za dneva. Pristanemo nazaj ob glavnem pomolu in množice nas spet hodijo gledat, kdo se tudi ojunači in kaj vpraša.Tudi za večerjo smo prosti, raztepemo se po svoje. Grem z Aldom ki je spet na ladji in Mikom ter še dvema brazilcema na pizzo. Za spremembo bo ravno dovolj. Ko to zadovoljno poplaknemo z rundo ledene Brahme se pač vrnemo na ladjo. Na pomolu posedajo naši in jedo ali klepetajo. Ker gremo počasi proti desti zvečer se ekipe zmenijo kam in kako, z Mattom in Johnom pa ostanemo na ladji, Popravim zvočnik ki je že par dni nekaj ropotal in pritaknem moj Dell in iz top 500 oldies se da narediti prijeten večer. Ob Floydih in Doorsih ter Zeppelinih teče čas in kaipirinje ki jih dela Matt prav veščno. Polnoč je že tu, še The End za nas in poslušalce ki so posedali na pomolu. Ko ugasnejo na pomolu luči se konča dan, ostali so itak šli v nočno izmeno, danes menda v lokal kjer so plesni nastopi artistov in glazbenikov. Meni je prav sedel en večer malo bolj na eazy, je bil že včeraj nočni spored kar naporen. Vem da bodo prikapljali ob petih ali kasneje, meni pa prav paše poležati ker vetrič prav prijazno hladi kajuto. Ni kaj dodati, preverim e-maile, zabeležim tale tekst in grem med rjuhe.