Mejo prestopiva brez vsakršnih zapletov. Lahko bi prijahala tudi na oslu, nobenega niti malo ne zanima, s čim sva se pripeljala. V desetih minutah sva v drugi državi, le da tega ni čutiti. Še vedno je tu Titikaka in karnevalska norija še kar traja. Tako kot je bil december v Ekvadorju prazničen, februarju v Peruju in Boliviji vladajo karnevali. V Copacabani je vse pisano, razlega se muzika in petarde pokajo. Trg pred katedralo je poln okrašenih avtomobilov z odprtimi pokrovi motorjev, okrog njih stojijo cele družine, polivajo jih s pivom in vinom in čakajo, da pridejo na vrsto za blagoslov šamana ali duhovnika. Podobni prizori naju spremljajo po vsem mestecu: tukaj blagoslavljajo taksije, tam kolektivne kombije, spet drugje avtobuse. Rože, trakovi, gajbe piva in vedno bolj pijani vozniki; vesela sva, da nekaj dni ne bova na cesti. Ulice rezgetajo od smeha, mesto je pravo bojno polje; otroci in mladina se špricajo s plastičnimi pištolami, brzostrelkami in penastimi spreji, obmetavajo se z vodnimi baloni in polivajo z vedri vode, starejši pa veselo navijajo. Paziti moraš, da s kakšne terase ali okna ne pade kaj nate; polivanje z vodo namreč spada h karnevalu, domačinom se ne zdi nič hudega, če jo za hec skupi še kakšen turist.