Sonce zahaja, ko postopam po sipini, zarobljeni s plovili in zaprti s stikajočimi se hišami na stebrih, ki jih razpira le široka ulica proti tržnici in glavni cesti. Ali vedo, da si ne želijo drugam? se sprašujem, ko opazujem otroke, ki mahajo s palicami, z odrezki kokosovih pahljač in drugimi preprostimi igračami, fante, ki tleskajo z bambusno žogo ali mahajo z loparji za badminton, sijoče deklice, ki znova in znova plavajo za japonko, vrženo v globljo vodo, moške, ki ljubeče perejo tuktuke, potniške tovornjake, mopede in kolesa, ženske v predvečernem obredu čiste lepote, ko si umivajo dolge črne lase in se jim rdeči mrak blešči na gladkih, mokrih ramenih? Pretiraval bi, če bi rekel, da ob njih verjamem in upam v popolno srečo, a zato me nič manj ne veseli, kako posrečeno se znajo vživeti in kako pretanjeno uživajo, kar se jim daje in kar so si bili preskrbeli. Sreča – čuden, tuj, drag, sebičen dar usode. Vanjo pojejo glasovi, pojejo kretnje, pojejo potratne barve zadnjega sonca, poje dišeča toplota, poje škripajoči pesek, poje trkanje čolnov, pojejo celo rahli oblaki nad dojkami kampučijskih gora.