Pred petimi leti se je prvič dogodil Ta veseli dan kulture, kot je ministrstvo za kulturo imenovalo pobudo, da bi na rojstni dan našega pesniškega prvaka Franceta Prešerna kulturne ustanove na stežaj odprle svoja vrata in ponudile javnosti, da zastonj odkriva kulturno bogastvo, ki ga hranijo. Novi kulturni praznik se je hitro prijel in prerasel okvir dneva odprtih vrat ustanov v pester mozaik najrazličnejših prireditev in dogodkov. Iz leta v leto je bil Ta veseli dan kulture bolj živahen in bolj pester. Lani se je zvrstilo že okrog 170 prireditev, za letos jih je po vsej Sloveniji napovedanih več kot 250. Tudi muzeji, galerije, knjižnice in druge kulturne ustanove z območja Dolenjske, Posavja in Bele krajine so se vključile v kulturni živžav, tako da te dni laže, kdor trdi, da se nič ne dogaja. Zadošča že pogled na kulturni napovednik na sosednji strani našega časopisa, pa je hitro jasno, da kulturnih prireditev res ne manjka. Pravzaprav bi lahko rekli, da jih je celo preveč, četudi kulture načeloma naj ne bi bilo nikoli preveč. Glavobolu, ki se ob tem obilju loteva novinarjev in urednikov tistih časopisov in medijev, ki se še trudijo poročati o kulturnem dogajanju, se pridružuje tudi kanček dvoma, ali ne bo vse to bogato dogajanje izzvenelo v prazno, ali se ne bo dogajalo to, čemur smo vse prepogosto priče, da namreč prenekateri kulturni dogodek mine brez omembe vrednega števila obiskovalcev, gledalcev, poslušalcev in je tako včasih le samemu sebi namen. Saj ne, da bi bili ljudje kulture siti, do polnosti naužiti vseh njenih blagodati. Kje pa. Precej bolj verjetno se zdi, da gre za nekakšno kulturno anoreksijo, sprevrnjeno podhranjenost, ki samo sebe občuti kot prehranjenost in ji je odveč tudi drobtinica z mize kulture.