Ne glede na to, kakšno razmerje zavzamejo pesniki haikujev do prvotnih japonskih pravil - zunanje kot tudi notranjeoblikovnih -, vedno hočeš nočeš pišejo v nekakšnem odnosu do njih. To velja tudi za Frbežarja. Frbežar se seveda ne drži stroge zlogovne sheme 5-7-5, čeprav v osnovi ohranja razmerje med dolžinami verzov (kratek - daljši - kratek). Zato pa ohranja neki drug prelom, ki je značilen že za japonski haiku, a ga Frbežar kakopak modificira. Gre za prelom med primarno impresionistično podobe iz narave, ki naj bi jo "tradicionalni" haiku vseboval v prvem in zadnjem verzu, ter tej kontrastno podobo (ali prispodobo), ki razpira dotik onkraj ali pa refleksijo (pri tradicionalnem haikuju v sredinskem verzu). Če je pri tradicionalnem haikuju prehod med obojim sorazmerno tekoč, je pri Frbežarju v prav vseh haikujih skorajda programatsko izpostavljen. To pesnik dosega tako, da v drugem verzu postavi močno cezuro, ki je tako formalna kot vsebinska. Na formalni ravni je dosežena s koncem stavčne enote, ki se s pretežno izpostavljenim enjambementom nadaljuje iz prvega verza. Vendar ni potrebno posebej poudarjati, da je mnogo zaznavnejša in pomembnejša na vsebinski ravni, saj, kot že rečeno, ločuje dve kontrastni podobi, kar pri Frbežarju odpira prostor za refleksijo. Prva podoba je na videz naivna in neposredna; na videz, pravim zato, ker tudi v njej mestoma prepoznavamo citatnost oziroma reminsicence ter še pogosteje ultramodernističnost prejšnjega Frbežarjevega pisanja (namreč zvočno igro). Toda kontrast druge, vsaj na prvi pogled negativistične podobe je v Brinovih jagodah tisti, ki zares sesuva navidezno neposrednost prvotnega vtisa: v trenutku ustvari distanco (avtorjevo in sprejemnikovo) do začetnega naivnega branja; namesto tega vanj vnese refleksijo in v skrajni meri težino eksistence in metafizike. S tega stališča ne more biti dvoma, da Frbežar ostaja znotraj modernistične usmeritve. V mnogih primerih gre za nekakšno pričakujočo osamelost, za vztrajno umirjeno iskanje, tako da je neka skrita pozitivnost tudi v tem "sporočilu" sicer ohranjena. Vendar so neprikrito pozitivne konotacije prisotne le izjemoma; pravzaprav bi le eno pesem lahko zaznavneje označil kot pravi izhod in umiritev - tole: Tehtnica nihajev v / osamljeni samoti Samota / kraljev in sužnjev Živeti//.