Za Usciem sta hotela priti čez prelaz, in ko sta se peljala skozi vasico s puščobno podobo nedeljskega popoldneva na Siciliji, in to v času Bourbonov, se je velik črn pes nenadoma odpravil čez cesto, kakor da še nikoli ne bi videl avtomobila. Belbo ga je zadel s prednjim odbijačem in sprva je kazalo, da ni nič hudega, toda kakor hitro sta stopila iz avta, sta videla, da ima uboga žival abdomen rdeč od krvi, in da iz njega sili nekaj čudnega in rožnatega (morda črevesje?), pri čemer je pes cvilil in se slinil. Priteklo je nekaj vaščanov in nastalo je pravo ljudsko zborovanje. Belbo je vprašal, kdo je lastnik psa, češ da mu bo povrnil škodo, toda pes je bil brez gospodarja. Predstavljal je morda deset odstotkov prebivalstva tistega od boga zapuščenega kraja, toda nihče ni vedel, čigav je, čeprav so ga vsi na videz poznali. Nekdo je rekel, da bi morali poslati po karabinjerskega marešala, ki bi ubogi živali zadal milostni strel, in to bi bil konec zgodbe.