Ihan: Bolj ali manj namerno, točno še sam ne vem, sem zajadral v nekaj, kar bi imenoval znanstveni špil: raziskujem in poskušam čimveč objavljati. Pravila so točno določena, z objavami zbiraš celo nekakšne točke in tvoja vrednost narašča. Sistem znanosti je malo perverzen in malo paradoksen, ker je, vsaj kar zadeva bio-znanost, strašansko informacijsko obdelana. Računalnik mi iz moje sobe preko mednarodne mreže podatkov v eni minuti izpiše vse članke, vse reference kateregakoli znanstvenika, pa naj gre za Avstralca ali Indijca. Vse je povsem transparentno, tako zelo, da za udeleženca igre ni druge možnosti kot igrati na vso moč in po pravilih, ki so določena. Ta pravila, kot vsaka pravila, pa generirajo kupe dražljivih, malce perverznih situacij, kajti namesto vsebine znanstvenikom nenehno vsiljujejo formo, kvantiteto namesto kvalitete. Včasih se je namreč zdelo, da mora znanstvenik predvsem narediti nekaj koristnega, npr. ozdraviti raka ali tuberkulozo ali kaj podobnega. Vendar se je pri ocenjevanju znanosti kmalu izkazalo, da je vsebina preveč subjektivna zadeva - težko je reči, ali je to, kar je nekdo naredil, smiselno ali pomembno, kajti izkazalo se bo šele čez leta, desetletja, ko to za udeležence igre niti ne bo več pomembno - je ves znanstveni špil iz vsebine prešel na formo: važno je, da se publicirajo članki, ne pa toliko, kakšen smisel imajo. Čeprav je formalni kriterij slab in včasih absurden, je to dejansko edini oprijemljivi kriterij. Z vsakim vsebinskim kriterijem bi se silno zaplezali. Sicer pa, ali ni to presunljivo podobno sicerjšnjim življenjskim situacijam, pa celo literaturi. Človek včasih prav perverzno uživa v tem nabiranju točk, v brskanju po računalniških podatkih. Ko se s kom srečaš, je druga stvar, ki jo narediš, ta, da odtipkaš njegovo ime, in v pol minute imaš o tem človeku popolno predstavo - vsaj misliš, da je popolna predstava, saj ne vem, če je res. Ampak temu vsi verjamemo, ta pravila vsi, ki smo v tem špilu, spoštujemo.