Pariz - Francoski medijski prostor je v svoji pluralnosti razkošno razvejen, saj samo seznam dnevnega in periodičnega tiska obsega več kot tri tisoč naslovov. Resnično intonacijo francoskemu javnemu mnenju pa glede na število bralcev daje le dvanajst nacionalnih in kakih 20 izmed 63 regionalnih časnikov, katerih naklada presega 50 tisoč izvodov na dan. Vsem ta, po političnih in idejnih usmeritvah prepoznavna konfiguracija medijskega prostora gotovo ni všeč. Toda - z izjemo Jean Marie Le Pena, vodje francoske skrajne desnice seveda - v Franciji doslej še nikomur ni prišlo na misel, da bi kazalo v imenu vitalnosti demokracije, v imenu javnega dobra skratka, medijski prostor »pluralizirati« še bolj oziroma kako drugače, kot se je sam. Kaj šele, da bi tak poskus financirali z denarjem davkoplačevalcev. Politično elito tako desne kot leve provinience od tovrstnih skušnjav odvrača že sam pogled na lestvico branosti francoskih časnikov. Časniki, ki so izrazito zavezani tej ali oni politični opciji, da o strankarskih glasilih ne govorimo, gredo preprosto slabo v promet. Vse slabše pravzaprav. Ni naključje, da sta med nacionalnimi dnevniki glede na naklado na dnu lestvice komunistični L'Humanité ter katoliški La Croix in da je na tej lestvici najvišje - če izvzamemo nekoliko rumeno obarvanega, politično pa skoraj brezbarvnega Le Parisiena in specializiran športni dnevnik L'Eqipe - Le Monde, ki skuša držati uravnoteženo kritično distanco do vseh političnih opcij. Figaro, ki je v svojih simpatijah do desnega političnega tabora tudi vse bolj diskreten, je recimo na drugem mestu. Ista je zgodba z regionalnimi časniki. Ouest-France, ki tudi velja za politično bolj ali manj nevtralen ali vsaj nepristranski časnik, je z naklado, ki presega 750 tisoč izvodov na dan, preprosto najbolj brano francosko glasilo. Slava Partlič