Stephen Daldry ima za seboj dolgo gledališko kariero in za človeka, prekaljenega v umetnosti, je bil film, ki mu je odprl vrata Hollywooda, pravzaprav presenečenje. Billy Elliot je deloval ravno zato, ker je bil izjemno enostaven, in vsa čast Daldryju, da ni enostavne zgodbe o dečku, ki bi bil rad baletnik, napolnil s tisoči pomeni. Zato pa je vse izpuščeno nadoknadil s filmom Ure, ki so mu pri nas dodali še besedi do večnosti in mi prihranili sleherno govorjenje o tem, kako zelo se ta zadevščina vleče. Kljub temu, da sem se dobršen del filma čudil, kako je neki avtor lahko tako zelo priliznjen. Ne vem, kdo, verjetno že kar avtor romana, po katerem je film posnet; a nekako si res nisem mislil, da bi kdorkoli lahko še vzel za izhodišče eno od podmen radikalnega feminizma sedemdesetih, češ biti ženska je trpljenje že samo po sebi. Ker v tej zgodbi o treh predstavnicah spola vse trpijo neprestano. Peka torte se ne posreči, takoj samomor! Razlaga, zakaj so dame take, pa seže že dlje, tja do konca devetnajstega stoletja in histeričnih žensk, ki jih muči maternica. Očitno imajo nekakšne zadrege z zavrto spolnostjo, predvsem pa zagotovo nimajo nobene identitete, pri čemer jim je spolna še najmanjši problem. Prilizovanja pa še ni konec. Prva ženska mora biti eminentno ime, sama Virginia Woolf, ki daje trpljenju kredibilnost; naslednja v času je Laura, gospodinja ameriških predmestnih petdesetih, in zadnja je Clarissa, današnja emancipiranka. A trpljenje, trpljenje! Vse iz uterusa, vsa ta Psychopathia sexuallis - poskusimo vseeno obnoviti: Virginia bi incestovala s svojo sestro v navzočnosti njenih otrok, Laura s svojo sosedo v navzočnosti lastnega otroka, Clarissa pa bi z moškim, vendar je ta homoseksualec in zato mora tudi ona živeti z lezbijko, četudi ji je brez veze, kot reče hčerki.