Jap, leto je naokoli in veseli december je tu; in ne, drugega pridevnika zanj si nisem uspela izmisliti, sicer pa – ali najdeš, dragi bralec, kakšnega boljšega, takšnega, ki bi še boljše opisal to zimsko, praznično razpoloženje, ko ulice, polne pisanih lučk in lampijončkov, dišijo po kuhanem vinu, cimetu in čokoladi? Ne, mislim, da je »veseli« december prav na mestu. No, skoraj prav. Če odštejemo eno malenkost – rdeče alarme in rdeče številke na bančnih računih, prazne nogavice, osušene denarnice … Ja, ti naši skomercializirani prazniki nas pošteno udarijo po žepu. V medijih nam ponujajo vedno več stvari, ki jih lahko kupimo za najdražje, in ne samo to – te stvari so predstavljene na način, da bodo naša življenja brez njih revnejša. Poleg tega pa jih začno promovirati že mesec in pol pred samim božičem. Komaj si opomoremo od obilnega martinovanja, že nas spomnijo, da bo treba začeti štediti za praznike. Danes ni več dovolj skromno darilce s pralineji in doma narejenimi uhančki, ne, danes moramo za darilo zapraviti čim več, čim bolj se mora svetiti in v čim večjo darilno škatlo ga je treba stlačiti. Otroci več ne pomagajo staršem pri peki medenjakov niti pri okraševanju božičnih drevesc … oziroma, kaj blebečem, saj tega več nihče ne dela! Smrečico lahko kupiš že okrašeno, z medenjaki pa je preveč packarije. Raje se bomo odpravili v trgovski center, sinko, in ti tam kupili tvoje otroštvo! Saj kdor zapravlja, ta bo srečen, saj s tem ko kupiš naš izdelek, kupiš tudi vsebino življenja … in zakaj bi bilo za praznike kaj drugače? Zakaj bi sami pekli slaščice in delali voščilnice? Zakaj si ne bi trgovci za božič meli rok kot si jih cvetličarji za valentinovo in 1. november? Zakaj si enostavno ne bi vzeli kredita, da bomo lahko izpolnili lakomne želje vseh domačih? Malo preveč sem začela dramatizirati. Je že res, da je vse skupaj že onkraj razumnega. Da je Gradec poln lučk že 14. novembra in da me že vsi preganjajo, kje bom preživela najdaljšo noč. Saj ne gre zato, da bi morali končati s to tradicijo obdarovanja za praznični december, sploh ne! To je čudovita, lepa gesta, kako presenetiti sebi ljube. Sprašujem se samo, kam nas pelje vsa ta norija s prekomernim, preobilnih zapravljanjem za stvari, ki jih ne potrebujemo, ki jih kupujemo, ker so v akciji, in ki se na njih potem nabira samo prah – in potem zopet rabimo nov Pronto za vse površine … in krog je sklenjen. T & F: BARBARA FeRčič