V Evropo ni odšel zaradi zaslužka, tako kot večina Saharcev, temveč zato, da bi spoznal svet. Prav tako ni odšel na črno. Njegov oče je bil lojalen španskim oblastem, zato je pridobil španski potni list, na osnovi tega pa lahko vizum za Španijo pridobijo tudi njegovi potomci. Delal je zato, da bi videl, kako stvari potekajo v »civiliziranem« svetu. Vendar ga ta ni premamil. Življenje v Evropi zanj ni nobeno življenje. Ni svobode in ni miru. Ljudje živijo v stalnem stresu, kot kure v kokošnjakih, kjer sosed sliši soseda in človek nima nikakršne intime. Utesnjeni so in betonske zgradbe jim ožijo obzorje. Drevesa izginjajo, beton se širi. Na cesti ne najdeš enega samega kamna, in če je že kje kaj zelenega, je to kakšna osamljena palma sredi asfalta. Ljudje nimajo časa, stalno se jim nekam mudi, morajo iti, morajo se vrniti, morajo jesti, morajo spati, proste so le sobote in nedelje. Stalno se pehajo za nečim. Pehajo se za denarjem, in ko umrejo, ničesar ne odnesejo s seboj. Pravi, da je civilizirana civilizacija slepa, spodbuja k alkoholizmu in odvisnosti od drog. »Povsem razumem odvisnike: radi bi zbežali iz slabe realnosti, v kateri morajo živeti. Tudi sam, kadar sem v mestu, pijem.«