»Smisel za humor verjetno prinese človek s seboj na svet,« komentira svoj dar. Do smeha, humorja, igre ima poseben odnos. Vse preveč je plehkega, poceni, neizvirnega humorja, premalo pa spontanega in ustvarjalnega humorja, ki sproža dolgo hihitanje in se človeku vtisne v spomin. »Premalo je originalnosti, vse kupimo. Milijonarja, Velikega brata, Sanjsko žensko … Iz nadarjenih voditeljev delamo bebce. Podcenjujemo gledalce. Kvarimo okus.« Njegov humor je preprost, ljudski, predvsem pa resničen. Ob branju njegovih humoresk ima bralec občutek, da v njih nastopajo ljudje iz sosednjih ulic, sosednjega mesta. Preprosti, z močnim značajem, realistični. Ljudje v njegovem pripovedovanju prepoznajo osebe, prepoznajo dogodke, za katere Toni vedno najde zabavno besedo. Verjame, da je med množico, ki pride poslušat, vsaj tri odstotke takšnih, ki vedo, kaj je dober humor. In za te tri odstotke se je vredno potruditi. Pred nastopom si vedno reče: »Ne bodi pameten! Če hočeš biti pred mikrofonom pameten, potem je običajno tako, da ne poveš ničesar pametnega. Pametnih je že tako in tako preveč.« V veselje mu je branje knjig, dober film, branje izzivalnega časopisnega članka. Ne mara plehkih in komercialno usmerjenih vsebin. Pravi, da je vse preveč pehanja za denar, za materialne dobrine in premalo za notranjo poglobljenost. »Blišč žarnic kmalu zbledi, notranja svetloba, ki jo izžareva človek, je edina, ki kaj velja. Vse drugo je beda, a je to verjetno težko razumeti.« Piše vsak dan. Meni, da je drugače dan izgubljen. Že leta in leta objavlja humoreske v Dolenjskemu listu, Belokranjcu, Šolskih razgledih, Anteni, Dnevniku, Pavlihi, Kmečkem glasu idr. Pisanje in nastopanje mu je v veselje, zato tudi ostaja na sceni. Na vprašanje, zakaj, odgovori: »To je tako kot mačka mijavka in vrabec čivka. Takšen pač sem.«