atemana, 'junaka' Ameriškega psiha, enega najbolj spornih, pretresljivih in iskrenih romanov bivšega stoletja. Bateman je bogat, omikan šestindvajsetletnik, ki mu dnevi minevajo v volstritovski službi, dragih večerjicah, nakupovanju in preverjanju garderobe drugih. S to platjo njega nas seznani nekako prva tretjina knjige, v kateri se zabavamo nad njegovo obsesijo s takim podrobnostmi, kot so znamke oblačil. Toda pri tem hkrati boleče začutimo njegovo neznansko praznoto, gromozansko kovinsko materialnost, v kateri se kot odmev porazgubi sleherno pravo čustvo, vse, kar naj bi človeka naredilo človeka. Bateman je robot, izdelek korporativne in medijske Amerike osemdesetih let prejšnjega stoletja, prav toliko produkt kot reči, ki jih ima in ki jih ocenjuje na drugih. Tako njegova čustva patološko usekajo na dan drugje: v ostudnih, krvavih dejanjih, ki se jim udinja. Patrick na vsem lepem, brez pravega razloga oslepi brezdomca, pretepe vlačugi, krepa bivšo punco, umori otroka v živalskem vrtu in zaigra zdravnika, da mu ja ne bi pravočasno pomagali. V neprizadeti prvoosebni prozi Ellis nadvse nazorno orisuje krvavi pohod, prekinjen s pornografskimi vložki in neumornim 'flancanjem' o blagovnih znamkah, kar vse je zlasti grozovito zaradi svoje nesmiselnosti. Vprašanje, ki se ob umorih poraja, je navadno 'zakaj' - vendar tu ni nobenega pravega zato. Bateman pač ubija, ker si tako zaželi, a niti to ga ne zadovolji na nek način, ki bi ga lahko pripisali bodisi človeškemu bitju, bodisi pošasti. On je perfekten rezultat kulture nasilja, ničevosti, napuha in izkoriščevalstva, ki kot nažrta pijavka ždi na mehkem trebuhu Združenih držav, pa tudi zahodne civilizacije ter, posredno, naše podalpske družbe. Saj jih srečujete, batemančke; vsak dan jih je več. Pazite, da se vanje ne spremenite tudi sami. Seme mutacije so skozi televizijo, pehanje za denarjem in zvodenenje človeškega na nivo plačljive dobrine že zasadili v vas.