Tokrat kot kolumno objavljam prispevek, ki je bil letos oktobra že objavljen v posebni publikaciji, izdani ob dnevih slovenskih pravnikov. Razlog za ta »ponatis« je deloma v tem, da sem te dni v precejšnji stiski s časom, deloma pa gre tudi za to, da domnevam, da ga verjetno mnogi obiskovalci te spletne strani še niste prebrali in vam ga zato namenjam v premislek. Ko sem v preteklih letih hodil po ljubljanskih ali katerih drugih mestnih ulicah (tudi v tujini) sem se, tako kot marsikdo, pogosto spraševal, kako naj se vedem do klošarjev oziroma beračev, ki so me na ulici prosili za denar. Enkrat sem se počutil dobro, ko sem jim kaj malega dal. Drugič me je ob misli, da si bo berač za ta denar kupil alkohol, cigarete ali drugačno drogo, preplavil nekakšen neprijeten občutek z mislijo, da bi, če bi mu dal denar, podpiral slabe namene in lenobo. Spet tretjič sem nekako čutil, da sem krivičen, saj (lahko) dam le enim, ne pa vsem itd. Skratka, vedno so bila v zvezi s tem vprašanja, dvomi, nemir. Tudi ko sem se s kom o tem pogovarjal, poslušal takšna in drugačna razmišljanja in nasvete, sem vedno čutil, da me nobena (razumska) razlaga nekako ne uspe pripeljati do pravega odgovora. Potem sem nekega dne dojel, da je vse skupaj zelo enostavno. In da se dá celo nekako razložiti. Čeprav je razum v zadevah srca nemočen, nujno potrebujemo oboje. Stvari je treba tudi razumeti, jih znati pojasniti, sebi in drugim. Seveda je treba takšno razlago občutiti, kajti sicer ostane zgolj intelektualno prazna. Toda brez intelektualne razlage je tudi srce slepo in lahko z najboljšim namenom ravna narobe. Morebiti že poznate pretresljivo zgodbo o človeku, ki je v divjem vojnem času skupaj z drugimi ujetniki čakal v vrsti na naglo usmr titev, seveda brez kakšnega predhodnega pravnega postopka, pri čemer pa je uspel enemu od krvnikov prišepniti nekako takole: »Prosim te, pusti me živeti. Tebi to ne pomeni skoraj nič, meni pa ogromno.« Krvnika se je ta misel dotaknila in pustil ga je živeti (ostali so bili pobiti). Poskusimo o beračih in nasploh ubogih ljudeh (tudi mi sami smo v kakšnih lastnostih zagotovo zelo ubogi) misliti na način, na katerega nas napeljuje navedena zgodba. Mislimo zgolj preprosto: »Kaj mi pomeni, če nekomu naklonim malce časa, nasmeh, prijazno besedo ali navsezadnje celo kakšen evro?« In nato pomislimo, kaj to (lahko) v tem trenutku pomeni tej osebi. Ne razmišljajmo o vzrokih, posledicah, stranskih učinkih in podobnem, pač pa le o tem golem, enostavnem, v resnici nadvse neznatnem dejanju, ko tako nekomu naklonimo delček sebe. Preden nadaljujem, naj dodam še nekaj, da ne bo nesporazuma. Tu ne govorim o kakšni veliki dobrodelnosti, pač pa le o drobnih pozornostih, ki jih lahko vsaj občasno namenimo soljudem. Predvsem tudi ne govorim o svoji dobrodelnosti, kajti potem bi moral govoriti predvsem o tem, kako premalo jo je. Lastna dobrodelnost, kakorkoli jo že razumemo, je pač nekaj, kar počnemo ali ne počnemo. Če začnemo o njej konkretno govoriti, jo razglašati drugim in svetu, potem to ni več to, pač pa gre le še za ustvarjanje nekega videza, ki godi našemu (sebičnemu) egu. Tu bom zato raje govoril le na splošno in predvsem o drobnih rečeh, ki nosijo v sebi tako dobro kot slabo, vendar pa so za vse nas pomembne, tako za izboljšanje skupnega bivanja kot za naš osebni samorazvoj. Poskusimo torej zdaj z razmišljanjem o tem, ali dati klošarju (beraču) evro. Poglejmo si nekaj misli na to temo. Pr vič, kot sem že dejal, klošarju ne damo evra, ker si mislimo (in v tem je celo naš dober namen), da ga bo porabil za alkohol ali katero drugo zdravju škodljivo substanco. Toda ali smo mi res toliko boljši? Ali ne troši marsikdo izmed nas kar veliko denarja za škodljive substance in navade ter ali v pehanju za denar ne živimo tako stresno, da nam to (včasih še hitreje kot klošarju) uničuje zdravje? Seveda ima na nek način prav vsakdo, ki reče, da je treba beraču kupiti kakšno zdravo hrano, ne pa dati denarja, ki ga bo porabil npr. (tudi) za vino. Toda on potrebuje tudi vino. Tako kot tudi kdo drug, ki ni berač. Podobno kot npr. nekdo tretji potrebuje veliko dela (t.i. deloholizem) ali veliko oblasti (vzvišenosti, arogance ipd.). Vse to so škodljive stvari. Nek direktor ali politik lahko z nezdravim, nepoštenim ali zlobnim delovanjem prizadene bistveno več ljudi kot pa kakšen berač. Obstaja tudi možnost, da bo berač že v tem svojem (klošarskem) življenju spoznal, da mu preveč alkohola škoduje in se ga bo odvadil. Morda se ga tudi ne bo. Toda ali nismo nekako vsi ljudje takšni? Vprašajmo se, koliko časa porabimo, da se odvadimo neke slabe in škodljive navade. Ali smo se je sposobni odvaditi takrat, ko nam to svetujejo drugi, ali moramo nekako dočakati (svoj) pravi trenutek, svoje pravo (malo) spoznanje? Drugič, klošarju ne damo evra, ker je nadležen. Rine v nas, prosjači, zahteva. Včasih je celo nesramen. Še posebej, če ne dobi evra. Včasih je celo nehvaležen, če ne dobi celega evra. Priznam, zoprno in odbijajoče. Toda ali smo mi kaj drugačni? Kaj storimo, če imamo (po naši oceni) premajhno plačo, prenizek položaj v službi, premalo pozornosti s strani šefa ali partnerja, prepočasno postrežbo v restavraciji ali banki? Ali ne nergamo, opravljamo in se pritožujemo? Kaj storimo, če ne dobimo nečesa, kar si ta hip močno želimo ali (po naši oceni) potrebujemo? Ali smo na-