Včasih je o teh temah posamezniku zrcalo držala umetnost, o njih so pisali filozofi, toda dandanes se očitno ne znamo več vživljati v literarne junake in se ne prepoznamo več v filozofskih tezah, ker se pravzaprav ne znamo več vživljati niti v samega sebe. Kaj je narobe s sodobno družbo in tudi z njenim intimnim oziroma individualnim delom, da jo pravzaprav oblikujeta le dva včasih izjemno prepletena pojma – prvi je pehanje za denarjem in potrošništvo, drugi pa iskanje samega sebe? Individualnost, tako opevani pojem razsvetljenstva, se očitno potaplja v otopelost novodobne množičnosti in samoumevni korporativni kolektivizem. Ves ta novi iracionalizem je po Wheenovem mnenju »izraz obupa ljudi, ki se čutijo nemočne, kar se tiče izboljšanja svojega življenja, in slutijo, da so prepuščeni na milost in nemilost skrivnim, brezosebnim silam. Politični voditelji ta izraz sprejemajo kot varen ventil za razkolništvo, ki izpolnjuje podobno funkcijo, kot jo je Marx pripisoval religiji – srce brezsrčnega sveta, opij za ljudstvo.« Dejstvo je, da je pač veliko bolje, če ljudje iščejo uteho v kristalih in astrologiji, »kot da dejansko dvomijo o svojih vladarjih ali socialnem in ekonomskem sistemu, ki ga ti vodijo«.