Primož Ulaga je letel pod dno skakalnice. Bil je lep, sončen konec tedna. V nedeljo, 27. marca, se je 40.000 ljudi nagnetlo v Planico, da bi si ogledali finale svetovnega pokala smučarskih skokov. Član predsedstva SFRJ iz Slovenije Stane Dolanc je bil zaradi lepega vremena ves vzhičen in je enemu od novinarev Dela dejal: »Še bog je z nami, ki nam je dal oba dneva tako lepo sončno vreme. To lahko rečem, ker sem človek, ki nima religioznih kompleksov.« No, ko je Dolanc razglabljal o božji naklonjenosti, ni mislil le na meteorologijo, pač pa tudi na razplet tekmovanja. V soboto, 26. marca, je Primož Ulaga na srednji skakalnici preskočil celo svetovno elito in zmagal. Enak rezultat je dosegel tudi v nedeljo na stari Bloudkovi velikanki in se povsem nepričakovano prebil do bronaste kolajne v skupnem seštevku svetovnega pokala. Za nameček je v nedeljo Rajko Lotrič dosegel drugo mesto. Predsednik organizacijskega komiteja Andrej Marinc, sicer drugi mož slovenskega predsedstva in predsednik vplivnega sveta za varstvo ustavne ureditve, je bil navdušen: »Tudi če bi računalnik režiral današnji razplet, se takega preobrata, kot sta ga uprizorila Primož Ulaga in Rajko Lotrič, ne bi mogli izmisliti. Velik, težko ponovljiv dan, s katerim so nas osrečili naši pogumni smučarski skakalci.« Evforiji ni bilo videti konca in športni komentatorji so vikend razglasili za zgodovinski. Imeli so prav: ne le, da so zmagovali skakalci. Tisti vikend se je vpisal v anale tudi zaradi tega, ker se je po smučarskih strminah še zadnjič spustil Bojan Križaj. V avstrijskem Saalbachu si je tik pred ciljem odpel smuči in peš prestopil ciljno črto ter končal tekmovalno kariero. In tudi Mateja Svet je ob koncu sezone vknjižila zmago v končnem veleslalomskem seštevku ...