Če mislite, da pri bahanj potrebujete nekaj dodatne pomoči, poiščite dobre učitelje. Te pa boste zagotovo našle med otroci in moškimi. "Poglej mami, moj peščeni grad je največji!" ali "Živijo, teta, a veš, da že sama hodim v pekarno po kruh!" sta za otroke povsem samoumevni izjavi. Nikogar tudi ne moti, da pri izpostavljanju svojih dosežkov, torej samoreklamiranja, otroci uporabljajo predvsem primerjalno metodo, ki temelji na grajanju slabšega tekmeca/-ice. Nihče tega ne jemlje za slabo, vsaj dokler so punčke in fantki še čisto majhni. Ko pa že malo odrastejo, se stvari začnejo spreminjati: medtem ko so fantki ob svojem bahanju še naprej deležni smehljajočega pritrjevanja staršev, dekleta vse večkrat slišijo: "Poglej, ljubica, Suzi je tako žalostna, ker si jo premagala." Na rojstnodnevnih zabavah kot tudi 20 let pozneje v direktorskih prostorih dečki vedo, da je drugo mesto le sinonim za poraženca, medtem pa deklice pogosto odrastemo v prepričanju, da sta zmaga in uspeh sicer lepi zadevi, a je bolje, da ju ne obešamo na veliki zvon.