Bojana ne bo nikoli pozabila usodnega dne leta 1993, ko se je v prometni nesreči z motorjem ubil njen sin. Bolečina je bila tako huda, da je mislila, da bo umrla tudi sama. A bog je imel z njo druge načrte, počasi se je začela pobirati. V uteho sta ji bila mož in hči. Žalost je Bojani pustila posledice na zdravju. Gimnazijska maturantka, ki je dolga leta delala kot računovodkinja v banki, je začela teže dihati, zdelo se ji je, kot da se utaplja. »Čez dan je še šlo, ponoči pa je bilo neznosno. Zdravniki so ugotovili, da mi odpovedujejo ledvice, in me poslali na dializo. Devet let je trajalo. Določili so mi peritorialno dializo, kar je pomenilo, da sem jo lahko delala doma. Zaradi tega nisem mogla več hoditi v službo in so me invalidsko upokojili,« je povedala. Zdravniki so ji razložili, da je edina rešitev presaditev ledvic. Pet let je čakala na primernega darovalca in pred dobrima dvema letoma in pol so ga končno našli. »Pripravljali smo se na praznovanje moževega rojstnega dne. Sama sem ravno pekla torto, ko je zazvonil telefon. Glas na drugi strani je dejal, da imajo najverjetneje darovalca. V hipu sem bila pripravljena in na poti v bolnišnico. Preiskave so trajale ves dan, naslednji dan so me operirali. Ko sem se zbudila, se mi je zdelo, kot da sem se znova rodila,« se je spominjala Bojana. A tudi novo življenje ni bilo brez odrekanj. Z zdravili so ji vzeli imunost, saj bi telo sicer zavrnilo novo ledvico. Zato se mora izogibati okolju, kjer bi se lahko prehladila. Zdravila bo morala najverjetneje jemati še nekaj let. Seveda imajo stranske učinke – izsušujejo kožo, ki je postala tanka in zelo suha. Zelo je občutljiva za dotik in udarce. Če se je kdo malce močneje dotakne, dobi podplutbe.