Z ženo sva nekako sočasno prikimala: "Greva v Dubrovnik," plačala aranžma in se zbudila na Ćilipih. Po carinskih formalnostih so naju zbasali v nekakšen napol ohranjen avtobus in odpeljali na Babin Kuk. Nekoč znameniti hoteli so bili prav otožni. Napol prazni in z okrušenimi fasadami, vse naokrog pa polno smeti in cigaretnih ogorkov. Človek bi si prej mislil, da je prišel nekam, kjer so še pred kratkim plesali udeleženci kongresa obritoglavcev, ne pa v turistično naselje najvišega ugleda. V bližnjem kampu je bila podoba še bolj turobna. Toda na vse skupaj sva hitro pozabila, ko so nama po dveh urah čakanja odredili povsem prenovljeno sobo. S prelepim pogledom na morje seveda. In spet se nama je vrnilo tisto začetno veselje, s kakršnim sva prišla tja, vendar ne za dolgo. Do srečanja s hotelsko jedilnico. Za zajtrk so nam ponudili marmelado v velikih kozarcih, iz katerih smo jo jemali z veliko žlico, kot v vojski, pa nekaj, kar je bilo podobno pečenim jajcem, in potem umetno obarvan sirup, ki smo ga morali razredčiti z vodo. Za večerjo je bilo sicer na izbiro več jedi, toda zato tudi več razočaranja. Kaj hitro sva spoznala, da z najinimi polpenzioni ne bo nič. Na srečo nama je ostalo še Staro mesto z neštetimi lokalčki, pa naj stane, kolikor stane.