Izberem naslov Kurje zdrahe. Zgodba se mi zdi imenitna. Vsakokrat, ko jo berem, me znova navduši. Do nastopa na literarni delavnici obsega že tri strani. Nestrpno čakam, da jo preberem na glas pred najmanj dvajsetglavo skupino. Pričakujem pohvale, odobravanje, ploskanje? Ne, ne! Nič takega ni treba. Hočem samo kritiko in pripombe. Kaj dosti pa jih tako ne more biti, saj je dobro napisano. V učilnici je popolna tišina. Poslušajo me. Tudi jaz se poslušam. Čisto drugače se slišim, kot če berem sama sebi. Postane mi nerodno zaradi nerodnih stavkov. Dogodki so nerazumljivo opisani. Spotikam se ob odvečnem besedičenju. Jecljanje se stopnjuje, vsebina razvodeni. Naenkrat je zgodbi ušla duša. Člani literarne skupine me vljudno poslušajo do konca. Zgodba zleze vase, jaz še bolj. Eni pritrjujejo, da je zanimivo, celo lepo napisano. Hočem jim verjeti, toda lastna razsodba tega ne dovoli. Mentor da svojo oceno: »Ja, saj je kar dobro. Kako pa to, da pripovedovalec vse ve? Poskusite pisati v prvi osebi. Pa še to in ono …« Za nekaj tednov Kurje zdrahe odložim, na računalniku te strani enostavno ne odpiram. Toda zavreči zgodbe ne morem več. Njeni junaki lazijo za mano. Na vsakem koraku. Bodrijo me, naj nadaljujem. Naj začnem znova. Pa saj se ta zgodba drugače, kot sem jo napisala, sploh ne da napisati. Ne vem, kaj si naš mentor predstavlja, ko pravi, naj vstopim v zgodbo jaz. Naj pišem v prvi osebi. V bifeju, ki se ga drži ime Živalska kletka, stojim ob visokem pultu. Iz kave se zvijajo dišeči hlapi. Kot opica zijam skozi stekleno steno. Na sleme hiše, na drugi strani ceste, sedajo golobi. Pravkar je prisedel tudi srebrno sivi golob. Še malo prej se je motal okoli fontane in pil iz nje. Ne vidim ljudi, ki hodijo mimo okna, ne slišim bučne lokalne radijske postaje. Vidim le svoje kurje junake in njihove oči, kako na dolgih vratovih požmirkavajo. Zasmilijo se mi. Naenkrat se mi zahoče njihove družbe. Zahoče, da jih vodim naprej, da jih ovekovečim z junaškimi dejanji. Strmim tja gor k tisti golobji perjadi in napenjam možgane. Prebuja se medla ideja. Še se trudim, se prelevim, počasi prevzamem vlogo napajalnika z vodo in vstopam v zgodbo. Usta se mi podzavestno razlezejo v nasmeh. Nekdo me glasno pozdravi, misleč, da je bil namenjen njemu. Na račun za kavo hitro zapišem nekaj besed in ga vtaknem v žep. Kava je že mrzla. Na dušek jo popijem, poberem svoje nakupovalne vrečke in odhitim domov. V računalniku odprem novo stran. Zapišem naslov Pozabljiva Agata. Jožico iz Kurjih zdrah torej zamenjam z Agato. Ime Jožica mi namreč vedno prikliče podobo prijateljice, ki pa ji vloga v novi zgodbi sploh ne pristaja. Junakom dam značajska imena. Počasi dobivajo vsak svojo vlogo. Nosilec dogodka iz prejšnje zgodbe je zdaj izbran glede na svoj značaj. Odpirajo se mi nove in nove domislice. Po nekaj dneh popravljanja in dopolnjevanja se zgodba razvleče na šest strani. Zadovoljna sem in rečem stop. A ne za dolgo. Zopet jo berem od začetka. Ko končam, je še za pol strani daljša. Zasvojena sem. Znova in znova jo berem, jo podaljšujem in ne pridem do konca. Junaki zgodbe plešejo okoli mene tudi ponoči. Še hočejo vznemirljivih dogodkov in zabave, še več zapletov in odkritij. Vsako jutro najprej hitim odpirat računalnik, da preberem in ocenim, kako se včeraj dodani stavki spajajo s prvotnim besedilom. Na vsem lepem se mi upre. Ne maram več videti te bedarije. Kdo neki bo bral to brezsmiselno pisanje? Najraje bi sobo z računalnikom zaklenila in ključ odvrgla. Hočem imeti mir. Potrebujem čas še za druga opravila. Sita sem kruha z marmelado in pečenih jajc. Ne vem več, kdaj sem si nazadnje skuhala juho. Toda, naj se še tako upiram, kokoši, napajalnik in Agata me vztrajno zalezujejo. Zgodba še nima konca, zato me tudi ne pustijo pri miru. Še se vsak dan za krajši čas ukvarjam s popravki, končno na deseti strani odločno zapišem KONEC. Oddahnem si. Po moji oceni naj bi zgodba približno ustrezala kriterijem mentorja na literarni delavnici. Tudi meni je zopet všeč. Za nekaj dni Pozabljivo Agato pustim pri miru. Da odleži, dozori. A preden jo izročim lektorici, jo hočem še enkrat prebrati v celoti in brez prekinitve. Berem: »Jutranji svit je lezel skozi lino in prebudil petelina.« Že pri prvem stavku se ustavim. V mojem spominu se takrat oglasi mentorjevo priporočilo: »Nikar ne začenjaj zgodb z jutrom! Skoraj vsaka se tako začne.« Kaj naj napravim? Naj zgodbo obrnem kot vrečo koruze in zrna znova pobiram? Naj se zopet postavim v Živalsko kletko in čakam na navdih? Tam se mi sicer večkrat utrne rešilna ideja. Mine me vsa volja in veselje. Sčasoma tudi sama ugotovim, da uvod res ni dober. Problem nekajkrat prespim.