Zaloga hrane je skopnela, vode imam na srečo dovolj. V vreči na hrbtu imam še nekaj moke, soli in oljčnega olja, kajti prvi dan sem naivno mislil, da si bom iz tega znal speči podpepelnik, nevzhajan kruh, kot sem ga videl peči pri beduinih. Ker je pogoj za to vsaj minimalna kuharska spretnost, moje kuharsko znanje pa se konča pri pečenju jajca na oko, sem namesto dišečega in hrustljavega podpepelnika spekel sajasto črno zmes, ki ji niti iz vljudnosti ne bi mogel reči hrana. Zato sem s poskusi obupal in sklenil živila oddati v prvem naselju, na katerega bom naletel.