Bogati pa so – kot se v takih razmerah vselej zgodi – sčasoma povišali prag družbenih razlik. Tedaj, ko je bilo hrane dovolj (čeprav ne moremo govoriti o splošnem izobilju), vladajoči razredi niso bili več zadovoljni zgolj s tem, da so jedli veliko, čeprav se je še dolgo ohranila taka značilnost prehrane plemstva. Junaki viteških romanov so bili ljudje z velikim tekom. Glavni junak Chanson de Guillaume se je, ko se je bil prisiljen umakniti iz bitke, potešil z merjaščevim bedrom, pečenim pavom, velikim hlebcem kruha in dvema obilnima sladica- ma. Ko je to videla njegova žena Guiborc, ga je okarala, češ, kdor zna tako jesti, ne more povesiti orožja in zatajiti svojega rodu. Pred tem je Guiborc s podobnim obrokom postregla Viljemovemu nečaku Girartu, ki je, enako kot stric, pojedel vse, ne da bi dvignil pogled od hrane. Ko je Guiborc videla, kako mu tekne, jo je to prepričalo, da je velik vojščak in je, obrnjena k možu, pripomnila: »Vidi se, da je vaše krvi.«49