kupcu: bolj ali manj hrustljav, bel ali pšenično rumen, te ali one oblike. Marsikdo izmed nas, ki kruh izbira in kupuje, je še vedno prepričan, da je pečen iz moke, vode in kvasa, saj drugače pač ne more biti. Žal pa ni tako. Že pred leti sta mi mož in prijatelj, ki zaradi službenega naloga vstopata tudi v tiste prostore pekarn, ki ostajajo nam navadnim potrošnikom skrite, pripovedovala, kaj vse sta tam videla: vreče že pripravljene mešanice različnih sestavin, ki imajo neomejen rok trajanja, umetne maščobe, ki jih ni treba hraniti v hladilniku in so odporne proti visokim temperaturam, vreče s posebnimi mokami, ki vsebujejo barvila, umetna sredstva za vzhajanje in še in še bi lahko naštevali. Pa tudi soseda, ki je bila svojčas zaposlena v bližnji pekarni, že lep čas pridno peče kruh doma. Poleg številnih dodatkov, pravih kozmetičnih ličil, ki so jih vsak dan dodajali moki, jo je najbolj presunilo to, da je polnozrnat kruh v resnici samo izdelek iz temnejše obarvane moke, da obarvane, in to s čisto navadnimi barvili. Doma pečen hlebec je imel vonj, ki ga industrijsko pripravljen kruh seveda nima, izdelek pa mora biti kljub temu čim bolj privlačen. Kdo bi pa kupoval kruh, če bi po njem ne zadišalo po celi prodajni hali! Ravno zaradi tega kruhu iz hipermarketov dodajajo arome, sladila in barvila, hitrejše in