Tečaj se je hitro spontano prelevil v veselo delovno druženje zvedavih kuharic in kuharjev, ki so spremljali poučne Milenkove kuharske anekdote in nasvet za nasvetom. Ko je opazil nespretneža pri rezanju čebule, je takoj sledil prikaz njenega hitrega, za prste varnega sekljanja, pri sekljanju česna je že bila tu lekcija o tem, na kaj paziti pri nakupu ustreznega noža in kakšna mora biti deska za sekljanje. Podobno je, medtem ko je na začetku nastajanja ribje juhe iz ponve začelo dišati po česnu, vrženem na olivno olje, razlagal o najbolj ustreznih posodah. Za mizo so sedli le, ko so sproti poskušali in hudomušno komentirali ustvarjeno. In tudi takrat je tekla beseda o okusu in seveda začimbah. »Pikantnega v dalmatinski kuhinji ni. Od začimb pozna Dalmacija predvsem česen, čebulo, timijan, baziliko, rožmarin, peteršilj, sol in poper. Česen in peteršilj naj ne bosta predrobno nasekljana, saj njun sok drugače ostane na deski. Peteršilj sekljajmo suh. Začimbe, še zlasti sol, dodajajmo proti koncu kuhanja, ne pretiravajmo, jed raje večkrat poskusimo. In seveda, skoraj bi pozabil, vino je najboljša začimba pri kuhanju rib,« uči mojster dalmatinskega kuhanja ustreznega dodajanja različnih začimb, zaradi katerih so dalmatinski obroki pestri in ne enakega okusa.