Ker sem bila prijazna do oskrbnika, mi je navil lajno, ki odlično dela. Pričaral mi je obdobje mestnih promenadnih srečanj, ko še ni bilo radia in televizije, ko so se govorice širile ustno in ko so škandali poganjali kri v glavo imenitnežev in rdečico na lica gospodičen. Nekaj kilometrov bliže Bledu je Radovljica s Čebelarskim muzejem v prekrasnem gradu, ki ga zdaj obnavljajo. Muzej je seveda fascinanten. Kot lončarko me je prevzela zbirka lesenih posod in žlic, ki so jih uporabljali čebelarji, kot poslikovalka pohištva pa sem bila očarana nad panjskimi končnicami. Kako neposredni in v življenje zaljubljeni so bili Slovenci pred nami! Zdaj umetniki upodabljajo predvsem strah, gnus, temne občutke, kakor da bi bili sreča, praznik, ljubezen do narave garjavi. Mogoče je grad vredno obiskati prav zdaj, ko so še vidni sledovi razpadanja, da se zavemo, kako grdo smo v zadnjih desetletjih ravnali s svojo kulturno dediščino. Neki posebnež v gostilni mi je povedal, da ima neka gospa seznam predmetov in ljudi, ki so te predmete s samokolnicami vozili z gradu po drugi svetovni vojni. Spraševala sva se, ali bo kdo kaj prinesel nazaj, ko bo grad obnovljen? Ne vem, kako lahko otroku zapustiš staro umetnino, za katero veš, da je bila ukradena? Ali vse babice lažejo, da so jih ljubili graščakovi sinovi in jim podarili čipke, porcelan, pisalne in toaletne mizice, lestence, rokavice iz podlasičje kože in klobuk s pavjim perjem? Zakaj pa so po vojni kradli dragocenosti z gradov, če je bilo vse, kar ni bilo proletarsko, proglašeno za dekadentno? Je človek po naravi nagnjen k občudovanju lepega? Res, polno vprašanj, ki jih najbrž ne bomo nikoli razvozlali. A pomedem naj pred svojim pragom! Spomnim se, kako sem v Angliji vstopila v razpadajočo hišo. Bila je brez okenskih okvirov, samo z nekaj centimetrov zidu je visel košček zidne tapete. Po vzorčku sodeč, je sodil v petdeseta leta, ki so leta mojega rojstva in zato zbiram vse, kar izhaja iz tistega časa. Ravno takrat sem študirala industrijsko keramiko. V petdesetih letih se je s poceni industrijsko proizvodnjo in s pojavom plastike, sintetičnih vlaken in nadomestkov lesa pojavilo celostno oblikovanje podobe stanovanj. Zavese, preproge in posode in obleke so bili potiskani s podobnimi vzorci. Odtrgala sem košček tapete. Na Mežaklji razpada čudovita hiša, ki jo je baje imel starojugoslovanski kralj za svoje diplomate. Okenski okviri so še v zidu, polknice še niso vse odpadle, iztrgane pa so vse električne napeljave, spraskan je omet, potrgane so lesene zidne obloge, stopnišče je smrtno nevarno. V kotu sem našla rjave porcelanaste obloge za napeljavo električnih žic. Vzela sem jih s sabo. Na vratih, ki so ležala na vrtu, je bila ročno kovana kljuka. Odtrgala sem jo. S temi predmeti krasim stanovanje. To je že tema za avtobiografsko igro o pogoltnosti človeškega značaja. Bi znala dogajanje končati s svetlo poanto v Williamsovem stilu? Kraja iz ljubezni, iz skrbi za ohranjanje spomina na preteklost? Reševanje predmetov pred razpadom? Ne, kraja je v vseh primerih nedopustna. Igralec Radko Polič je ob prejemu Prešernove nagrade brez sramu povedal, da je v dvorani Lili Novy pred prireditvijo ukradel Menartovo pesniško zbirko, iz katere je vsem prebral pesem in požel aplavz. Pesnik Josip Osti pravi, da ženske in knjige ni greh krasti. Kraja srca je nekaj romantičnega. V upanju, da bo kdo našel moje srce in si ga prisvojil, ga bom zavrgla. Bo kdo ljubil zavrženo srce? Me bo kdo ljubil, ko bom 64?