Izdihnila je sapo globoko kakor rdeč pliš, tako da se je vzdignil prah, se polžasto razširil naokoli in se spet polegel. Teodora se je zrinila še naprej, izogibajoč se, kolikor je mogla, glasbenim skrinjicam, ki bi jih bila lahko sprožila, pavjemu perju in tresoči se praproti. V sobi gospe Rapallo je trenutek očitno obležal tam, kamor je padel. Hodila je, je videla, po navzgor obrnjenih naslovnih straneh sprejetih kuvert, po nagajivih, živalskih kitah las in po mrvicah gumijaste gobe. Nobenega upanja ni bilo v togih nasmehih fotografij, da se bodo nazadnje morda osvobodile. Te so se odpovedale temu, da bi se z nasmehom ali mrščenjem znebile svoje samovšečnosti, rumene kot avtogrami, bodisi Mussolini, bodisi Edgar Wallace ali pa kraljica Marija Romunska. Strmele in strmele so iz te naključne in rokokojske rašče žlic, zvončkov, bonbonničres, otroških korald, porcelanastih jajc, žganih figuric in srebrnih igrač, s katerimi je bilo okrašenih več mizic za posebne namene, mavrski slog, drugo cesarstvo in Art Nouveau. To je bila torej soba gospe Rapallo. Vogali so priznavali zunanje skrivnosti. In velik karminast stol, alter ego ogrinjala, je ponujal s svojim naročjem ne toliko počitka kolikor nemira, ki se je zaganjal, se obotavljal in se odmotaval med starinami.