zna poiskati zelo redko in zelo lepo barvo in dekorativne moči njegovih del – razen izrecno zlonamerno – ne more nihče zanikati. Panoja, ki ju je razstavil letos, sta zame najljubše, kar je ustvaril ta umetnik, ki sem ga edini – in tega ne povem brez kančka samovšečnosti – vedno zagovarjal. Najzanimivejše delo tega Salona so dekorativne slike, ki jih je g. Mauriceu Denisu navdihnil Dekameron. Maurice Denis je velik in izjemno kultiviran umetnik. Vodi ga verski duh, ki vliva njegovemu ustvarjanju veliko čistost. Takšne so tudi te slike in človek je zadovoljen, ko vidi, da sta krščanska ljubezen in skromnost Mauricea Denisa lahko na višjih stopnjah kulture poustvarili humanistično poganstvo Giovannija Boccaccia, ne da bi ga pri tem izdali. V teh slikah je čudovita glasba, in ko mi je bilo dano, da sem jo zaznal, sem bil jezen nase, da je nisem slišal že prvi dan. Omenimo, da nekaj pomembnih umetnikov, kot so g. André Derain, Marie Laurencin, Puy itn., ni razstavljalo. Nekaj je bilo slišati o čudnem pojavu kubizma.35 Napačno poučeni novinarji so šli tako daleč, da so govorili o likovni metafiziki. Pa to še to ni. Je samo brezizrazno in mlačno posnemanje del, ki jih ni bilo na tej razstavi: naslikal jih je umetnik z močno osebnostjo, ki poleg tega svojih skrivnosti ni razkril nikomur. Temu velikemu umetniku je ime Pablo Picasso. Kubizem je bil na Jesenskem salonu vsekakor šoja, ki se baha s pavjim perjem.36 Pomemben del Jesenskega salona je bil posvečen pohištvu. Ničesar več ne bom rekel o münchenski umetnosti, ki je groteskna – to kultivirani Nemci tudi sami priznavajo. Kar zadeva