»Bil, seveda. S prijateljem Madžarom Salomonom Abrahamom, s katerim sva ugotavljala, da se naju smrt cesarja ne tiče, sva šla gledat, ko so krsto še isti večer prepeljali iz Schönbrunna v mesto, v novi dvorec. Stanoval sem blizu in bi bilo škoda, ko bi zamudil kaj tako nevsakdanjega, sploh sem bil vedno zelo radoveden, takrat pa mi je bilo komaj 18 let in nisem želel zamuditi ničesar. Ob ceremoniji so krsto položili najprej na pozlačen voz, ki so ga vlekli črni vranci po Mariahilferstrasse in v mesto, ogromno je bilo ljudi, tudi takih, ki so zares žalovali. – Šel pa sem tudi na Ring, ko je bil pogreb in ljudi je bilo toliko, da sem se komaj prebil v prvo vrsto. Bilo je res veličastno, vse tiste perjanice na kapah generalov, celo morje teh pavjih peres, ki je valovilo po zraku. Osem črnih konjev v zloščeni opravi je vleklo cesarja, za njim so hodili novi cesar Karel pa njegova žena Cita Parmska, mali sinko Oton in še mnogi drugi nemški suvereni in različne princese in princi. – Ja, zdaj sva pa skoraj že preparirala vso avstroogrsko zgodovino, ali ne ?«