Tisto, do česar je bila njegova nevesta popolnoma ravnodušna, je nanj naredilo vtis, ki je bil povsem nepričakovan. V znamenito stanovanje, kjer je celo zrak dišal po ruski starožitnosti, je prišel Lužin takoj po tistem, ko je obračunal z zelo žilavim Madžarom in dosegel prvo točko; partija je bila resda prekinjena v štirideseti potezi, a Lužinu je bilo nadaljevanje popolnoma jasno. Brezizraznemu taksistu je naglas prebral naslov na dopisnici ("Vrnili sva se. Pričakujemo vas drevi."), in potem ko je neopazno premagal megleno, naključno razdaljo, je previdno poskušal izvleči obroč iz levjega žrela. Zvonec se je pri priči oglasil, vrata so se sunkovito odprla. "Kako? Brez površnika? Ne spustim vas naprej ..." Vendar je že prestopil prag, mahaje z roko in kimaje z glavo, da bi premagal naduho. "Uf, uf," je zajel sapo in se pripravil na čudoviti objem, a tedaj je na lepem opazil, da ima v levici, ki se je že stegovala, odvečno palico, in v desnici listnico, ki jo je očitno nosil v roki, odkar je plačal taksistu. "Spet v tej črni klofeti ... No, kaj ste obstali? Stopite naprej." Palica je brez težav zlezla v nekaj vazi podobnega, listnica je po drugem poskusu pristala v pravem žepu, klobuk je obvisel na kavlju. "Pa sem tu," je rekel Lužin, "uf, uf." Ona je bila že daleč, na drugi strani predsobe; z bokom je odrinila vrata, stegnila po njih golo roko in izpod čela veselo pogledala Lužina. A nad vrati, tik nad podbojem, je bodla v oči velika, živobarvna oljnata podoba. Lužin, ki takih reči navadno ni opazil, se je zagledal vanjo, ker jo je električna luč močno osvetljevala in so ga barve zadele kakor sončarica. Kmetica z rdečo bombažno ruto do obrvi je jedla jabolko in njena črna senca na ograji je jedla malo večje jabolko. "Kmetica," je uživaško rekel Lužin in bušil v smeh. "Stopite no naprej. Ne prevrnite mizice." Stopil je v sprejemnico in postal ves mehak od zadovoljstva; život pod žametnim telovnikom, ki ga je kdove zakaj zmerom nosil na turnirjih, se mu je ganljivo tresel od smeha. Lestenec z obeski, motnimi kakor kisli bonboni, mu je odgovarjal s čudno znanim drhtenjem; pred klavirjem je na rumenem parketu, v katerem so odsevale noge empirskih naslanjačev, ležala bela medvedja koža z iztegnjenimi šapami, kakor da se poganja v bleščeče brezno poda. Na nič koliko mizicah, poličkah in kredencah so stali vsakršni pisani kipci, v zastekljeni omari za posodo se je srebrilo nekaj srebrnim rubljem podobnega, za okvir ogledala je bilo zataknjeno pavje pero. Na stenah je bilo veliko podob - spet kmetice v pisanih rutah, zlat vitez na belem vprežnem konju, kmečke koče pod modrimi snežnimi pernicami ... Za Lužina se je vse to zlilo v ganljivo slikovito bleščavo, iz katere se je za hip pokazal posamezen predmet - porcelanast los ali temnooka ikona - in potem ga je spet prijetno zaščemelo v očeh. Ko se je spotaknil ob polarno kožo in se je privihal rob, je videl, da ima rdečo podlogo z izvezenimi zobčki. Že dobrih deset let ni bil v ruskem domu, in ko se je zdaj znašel v stanovanju, kjer se je kakor na razstavi strumno ponujala na ogled kičasta Rusija, ga je prevzelo otroško veselje in bi najrajši kar zaploskal - še nikoli v življenju mu ni bilo tako lagodno in prijetno. "To je še od velike noči," je rekel prepričano in pokazal z mezincem veliko leseno jajce z zlatim vzorcem (tombolski dobitek na dobrodelnem plesu). Tedaj so se na stežaj odprla bela vrata in noter je prihitel, že od daleč stegujoč roko, gospod s ščipalnikom, raven ko sveča in z na krtačo ostriženimi lasmi. "Dobrodošli," je rekel, "veseli me, da sem vas spoznal." Potem je - kakor kak čarovnik - odprl ročno izdelano cigaretnico z Aleksandrovim orlom na pokrovu. "Z ustniki," je rekel Lužin, potem ko je poškilil na cigarete. "Takih ne kadim. Pač pa ..."