Iz dokaj redkih raziskav javnega mnenja je moč razbrati, da tudi tokrat, tako kot leta 2000, nobena stranka ne bo dobila dovolj poslanskih sedežev, da bi samostojno zavladala. Takrat poraženi HDZ, ki je bil posamični zmagovalec, a je imel proti sebi močno koalicijo, katere osnovni namen je bil zrušiti tuđmanizem, bo verjetno tudi tokrat prav pri vrhu. Tokrat nima na drugi strani tako močne protiuteži, saj je takrat zmagovita koalicija skozi leta vladanja počasi razpadala. Na tokratnih volitvah gre večina strank (z izjemo nekaterih manjših in nepomembnih) pred volilce brez koalicijskih uteži, kar ne pomeni, da povolilnega združevanja interesov ne bo. Pravzaprav bo nujno, kajti samostojno vladanje je težko uresničljivo in bo zanesljivo prišlo do vladne krize. Osnovni spopad bo potekal prav med HDZ in Račanovim SDP (stranka demokratične prenove ali prenovljeni komunisti). Povolilne štrene lahko mešajo še Tomčićevi haesesovci (hrvaška kmečka stranka) in edina prava koalicija Budiševa Hrvaška socialno-liberalna stranka ter Demokratični center nekdanjega hadezejevca in zunanjega ministra Mateja Granića. Zubakova Demokratičnosocialna unija, Narodni demokrati in Istrski demokratski zbor nepredvidljivega Jakovčića bodo lahko igrali vlogo pomembnih jezičkov pri povolilni koalicijski matematiki. Hrvaška stranka prava pa bo še naprej solirala, kajti z njenim jasnim nacionalpopulizmom vsi pomalem koketirajo, javno pa se ga otepajo. V tej pat poziciji so se stranke odločile, da volilno bazo naskočijo z obljubami v ameriškem predvolilnem slogu (po načinu vodenja kampanje z bleščicami in baloni), ki so na trenutke vsebinsko presegle spodnje meje dobrega okusa. Ni manjkalo obljub, da bodo upokojencem ukinili televizijsko naročnino, da bodo legalizirali istospolne zveze (celo desno klerikalno usmerjeni), da bodo odprli na tisoče delovnih mest, rešili razjedeno nacionalno identiteto in ponos, da bo hrvaška družina zdrava, ves Jadran samo hrvaški in podobno.