Okoli nas so vstajali ljudje, poskakovali na mestu in drgnili roke, kot da je huda zima. Ognji angleških stražarjev so ugasnili. Straže so se ponovno okrepile, tako da se je ustvarila živa veriga vojakov. Postal sem lačen. Oprezno sem poskušal izvleči svojo šolsko torbo, ki jo je oče potisnil pod glavo, in v kateri je bila naša poslednja popotnica. Ko sem jo uspel izvleči, je očetu glava padla v travo in prebudil se je. Tudi mama se je prebudila. Razen mene ni bil nihče lačen. Vzel sem kos kruha in ga pomakal v vrč z medom in si tako tešil lakoto. Oče se je napotil na kraj, kjer so prenočevali vojaki iz njegove enote. Tomaža, Jerneja in ostalih dveh nočnih spremljevalcev ni bilo več med izgnanci na poljani. Mnogi vojaški nahrbtniki brez lastnikov so bili dokaz nočnega bega domobranskih vojakov.