Oče se je bil boril s plameni, visoko, visoko v zrak so stremeli, dolge hipe, potem ko ga je bila ona ženska že zapustila in se je že sestajal z drugo, s tretjo, s kriki pavijana je skakal s kletke na kletko, mi pa smo čakali, kaj vse se še utegne zgoditi, pod snežinkami češnjevih cvetov in med črnimi ostanki zidov smo racali, dolgo časa, potem ko sem jaz že menila, da sem pozabila, čeprav so se spomini vračali s koraki orjaške živali, koraki med tihimi stebli valujočih trav, na vrhu katerih so plavali cvetovi, ki smo jih nabirali in si jih podajali– Osa ni spraševala, le sedela je med rožami – saj veš, Osa, kje sem bila in kako je z očetom; nekega popoldneva, ko sem z dvojčkoma sedela na ožganih oranžnih foteljih pod bršljanom, ki so ga kasneje posekali, prebirali smo stare dnevnike, mamine, moje, pisma, ostanke nekega časa, ki je stezal svoje lovke v tedanje hipe, Levi in Desni, Zahar z glavo, zakopano v drobovje starega avtomobila, v katerem je ležala zvita gumijasta kača, in z debelušno zadnjico, ki mu je poplesavala v bleščavosti, toliko pojavov okoli nas, Osa, oškrabana okna, kozolec, ki je bil padel v travo, ter zablodel divji maček, ki se je naselil v črni kuhinji pogorele hiše – metal se je na hrbet, v strastnih, priliznjenih skokih nam je kazal svoj trebuh, lise na njem, police v podzemni kleti na posestvu pa je preraščala snežno bela plesen, podobna jajčnemu beljaku – smejali smo se, se žgečkali, si ljubeče gledali v oči, povsem na kratko, kakor si v obraz gledajo bližnji sorodniki, in polja, preraščena; dekadenca je zavladala nad slehernim kamnom; nad vejami z odpirajočimi se listi ni mogla zavladati, nad dvigajočimi se hordami mehkih trav, nad čebelami.