Na kavi z Gaborjem. Njegova založba, ki je objavila že nekaj slovenskih pisateljev, je doma sicer na jugu Madžarske, ampak eno pisarno imajo tudi v prestolnici. Tipično stanovanjsko poslopje iz tridesetih let, opasano z notranjimi hodniki in velikim dvoriščem, zanemarjeno in s sumljivim dvigalom: ampak Gabor je na svojem, tu lahko tudi prespi, pozdravi naju v copatih. Za drugo knjigo izbranih spisov prevaja Montaignea. Pravi, da se edino tako lahko iztrga vsakodnevnici. Na leto objavi štirideset knjig, pomembna imena, tudi Peter Nadaš, nagrajenec Vilenice in kasneje senzacija v Ameriki, vendar komaj konec s koncem sestavlja. Pozno ponoči sva doma. Potovanje po ravnici, ob katero so si oblačne raztrganine obdrsavale trebuhe, mi je bilo že rahlo odveč. Pred polnočjo si s staršema, ki sta varovala otroke in hišo, izmenjamo nekaj glavnih zgodb. Midva večinoma poslušava, kaj je počela naša četica. Nobene nesreče, nobenega škandala. Ogromno risb na kuhinjski mizi in nedokončani grad iz lego kock pred komodo. Simon in Lukas bosta vesela natančno pobarvanih kositrnih huzarčkov z enega od turističnih štantov v Pešti. Utrujena padeva v posteljo.