Odšel je Slobo, ki je simboliziral mit o srbski pregovorni politični premetenosti, ki je 15 let okoli prenašal vso svetovno politično srenjo, kar bi mu lahko zavidal celo sam David Coperfield. O Veliki Srbiji ni ne duha ne sluha. Nič več ni slišati mitskega sporočila Zahodu, da lahko Srbi pasejo travo, da pa svojega ponosa in srbstva ne bodo prodali. Ravno narobe, vse bolj je slišati jezne pozive, naj vendarle že pošljejo tisto obljubljeno finančno pomoč. Med vrsticami novinarskih komentatorjev izginja napuh, da nihče na svetu ne igra tako dobrega nogometa kot Jugoslovani in da smučarji Slovenci nikoli ne bodo znali uspešno teči za napihnjenim svinjskim usnjem. Vsak dan pa je več dokazov, da tudi zdaj vladajoča, na protimiloševićevskem programu zrasla, koalicija lahko premaga vse Scile in Karibde srbske demokratizacije. Te dni začeta generalna stavka je jasno sporočilo Đinđićevo-Koštuničevemu čudnemu dvovladju, da se ne bodo več strinjali z demokracijo praznih želodcev in da jim zamenjava Miloševićevega nacionalpopulizma z gnilim kapitalizmom niti malo ne diši več.