Vse to me je peljalo v partizane. Tudi pri nas doma, na Brodu, kjer je davna kovaška tradicija, smo marsikaj natisnili. Enkrat sem se moral pred Nemci skriti kar v krušno peč, še vročo, da sem imel vso rit ožgano. Poleti 1943 pa sem bil ranjen in po tem so me odredili v tehniko v Davči. Tja so me odvedli kurirji, mi zavezali oči, in ker sem hodil še s palicami, poti v tiste globeli ne bom pozabil. Tehnike smo varovali skrbno kot partizanske bolnišnice. Le oskrba je bila slabša in pogosto smo tolkli lakoto, pasli travo, listje, se mastili s polži. Če bi ne bili ljudje tam v Davči takšne duše, bi ne zdržali. Vidite, v takšnih razmerah smo natisnili Prešernovo Zdravljico!"