Ur se je prihuljeno odpravil skozi visoko travo in prisluškoval redkim glasovom zgodnjega jutra. Rjovenje sabljezobega se je slišalo že bolj od daleč, oglašali so se le ptiči. Ko se je že precej oddaljil od skupine dreves, je videl za lučaj kopja daleč trop rogovnikov. Samec je gledal naokrog in ovohaval zrak, nekaj samic pa se je paslo na travi. Za hip si je Ur zaželel, da bi bil zdaj Lal dovolj blizu, pa tudi Gu, da bi skupaj skušali kaj upleniti. Potem pa je spet začutil tisti čudni nemir znotraj in začel teči proti vodi, ki se je zdaj že dobro videla. Na bregu se je še enkrat ozrl naokrog. Nikjer ni bilo nobene nevarnosti. Počenil je in se začel pomikati dalje tako, da se je vsakič oprl s členki rok na tla.