manjšo proizvodno sposobnost, ožji izbor kultur ter s tem manjšo prilagodljivost in dražjo pridelavo. V slovenskem kmetijstvu sta se v povojnem obdobju izoblikovali dve zelo različni obliki kmetijske pridelave: družbeno kmetijstvo na velikih gospodarstvih in zasebno kmetijstvo na majhnih kmetijah. Medtem ko so v EU potekale intenzivne strukturne spremembe (povečevanje kmetij, specializacija, intenzifikacija), je bilo na ozemlju nekdanje Jugoslavije ugodnosti in olajšav deležno predvsem družbeno kmetijstvo, razvoj zasebnega kmetijstva pa je bil z različnimi ukrepi zapostavljen. Razvoj zasebnega kmetijstva, ki gospodari na več kot 90 odstotkih kmetijskih površin, je v Sloveniji tako zaostal za razvojem kmetijstva v nekdaj primerljivih državah Srednje Evrope. Ob popisu kmetijstva v letu 2000 je bilo tako v Sloveniji 86.336 kmetij in 131 kmetijskih podjetij. Medtem ko so kmetijska podjetja, če jih primerjamo s kmetijskimi obrati v EU, nadpovprečno velika, je velikostna struktura družinskih kmetij neugodna. Kmetijska gospodarstva imajo v povprečju v uporabi 5,6 hektarja kmetijskih zemljišč (družinske kmetije 5,3 hektarja, kmetijska podjetja 288 hektarjev). Povprečna velikost slovenskih kmetij obsega le četrtino povprečne kmetije v EU. Posledica je slabša storilnost in velik delež mešanih kmetij, ki svoj dohodek pridobivajo tudi iz nekmetijskih dejavnosti. Velikostna struktura kmetij pa se v zadnjih letih vendarle izboljšuje. Povprečna velikost kmetij je za petino večja kot pred desetimi leti. V tem obdobju se je število kmetij zmanjšalo za 23 odstotkov. Proces zmanjševanja števila kmetij je ob omejenih površinah kmetijskih zemljišč nujen pogoj za večanje kmetijskih gospodarstev. Poleg neugodne velikostne strukture je velik razvojni problem slovenskega kmetijstva še zemljiška in posestna razdrobljenost. Družinske kmetije imajo kmetijsko zemljo v povprečno sedmih kosih. Hitrejše prestrukturiranje kmetijstva zavirata tudi neugodna starostna in izobrazbena struktura delovne sile v kmetijstvu. Več kot polovica gospodarjev na kmetijah je starejših od 55 let, skoraj tretjina gospodarjev pa je že dosegla starost 64 let. 59 odstotkov kmečkih gospodarjev ima končano le osnovno šolo ali je brez formalne izobrazbe in le 15 odstotkov gospodarjev ima končanega vsaj enega od programov kmetijskega izobraževanja. Najpomembnejša panoga slovenskega kmetijstva je živinoreja, ki v strukturi končne kmetijske proizvodnje predstavlja več kot dve tretjini vrednosti. Največji delež zavzemata prireja mleka in mesa s kombiniranimi pasmami goveda, pomembni dejavnosti sta tudi prašičereja in perutninarstvo. V zadnjih letih se povečuje stalež v reji drobnice, predvsem mesnih ovac. Pridelovanje poljščin ostaja izrazito podrejeno potrebam živinoreje. Najbolj razširjena poljščina je koruza (za zrnje in za silažo), ki zaseda več kot 40 odstotkov njiv. Med industrijskimi rastlinami je pomembno pridelovanje sladkorne pese, posebno mesto pa ima pridelovanje hmelja, ki je tradicionalno namenjeno izvozu. V Sloveniji ima pomembno tradicijo tudi vinogradništvo. Pestrost naravnih danosti omogoča pridelavo najrazličnejšega sadja, vodilna sadna vrsta pa je jablana. Intenzivnost pridelovanja v zadnjih letih narašča, vendar so povprečni hektarski pridelki večinoma še vedno pod ravnijo držav EU. Slovenija ostaja neto uvoznik agroživilskih izdelkov. Pokritost uvoza z izvozom je le okoli 45-odstotna. Nizke stopnje samooskrbe so zlasti pri olju, žitih, sladkorju in prašičjem mesu. Stalne presežke ima Slovenija le pri hmelju, perutninskem mesu in pri prireji mleka, izvoz pa je pomemben še pri nekaterih predelanih proizvodih (kakovostno goveje meso in mesni izdelki, kakovostno vino, pivo).